Mipov paradoks

Zgodba o zatonu Mipa se vleče. Od začetka stečajnega postopka je bilo že več poskusov prodaje premoženja. Nekdanji stečajni upravitelj Miroslav Benedejčič, ki so ga lani oktobra odslovili z argumentom, da se stečajni postopek vleče že predolgo in brez večjih uspehov, je večkrat poskusil z različnimi načini prodaje. Pogovarjal se je z resnimi interesenti iz Turčije, ki so bili tik pred tem, da prevzamejo obrat in v njem ponovno zaženejo klavnico, a je vse skupaj padlo v vodo zaradi nasprotovanja lokalne skupnosti. Pogovarjal se je tudi s potencialnimi kupci iz Italije in Slovenije in še kom, a se ni in ni izšlo.

Kompleks nekdanjega paradnega konja goriškega gospodarstva je za današnje razmere nekoliko predimenzioniran. Zainteresirani so se zanimali predvsem za posamezne sklope v njem. K nekaterim od teh sodi tudi pripadajoča oprema, za katero je Benedejčič ves čas trdil, da je edina neobremenjena in kot taka je lahko vir za poplačilo delavcev, a le če ostane v nepremičninah in v funkciji, saj sicer nima prave vrednosti.

Že razpisane javne dražbe za prodajo premoženja po delih je novi stečajni upravitelj kmalu po prevzemu funkcije preklical. O razlogih za to je izčrpno poročal sodišču in slabi banki kot največjemu upniku. Javnost pa o tem, zakaj tak korak, ki je paradoksalno še podaljšal stečajni postopek, ni bila podrobneje seznanjena.

Benedejčič je zaključek stečajnega postopka tempiral na konec letošnjega marca. Če bi se njegova predvidevanja uresničila, bi tudi delavci od prodaje premoženja na dražbah najbrž že prejeli kaj več denarja. Tako pa so doslej dobili samo drobiž in lahko le upajo, da z novim poskusom prodaje v stečajnem postopku ne bodo poplačani le glavni akterji - banke oziroma DUTB - , ampak da bodo čez predvidoma eno leto tudi sami dobili kakšno nakazilo, v spomin na nekdanjo zaposlitev in čase, ko je imela beseda Mip še pozitiven prizvok uspešnega podjetja.