Misel misli človeka

Človek “mora” biti gospodar, zavojevalec - takšna je pač njegova nenaravna narava: na slehernem koraku mora ugovarjati naravi, jo pleniti, si jo podrejati, jo zlorabljati, maličiti.

Zato vsemu, kar je (tudi niču), podeljuje imena; samovoljno, uzurpatorsko poimenuje tudi šelestenje drevesnih krošenj, kapljico jutranje rose, praprotno seme, dozdevno izmuzljive oblike oblakov, razdalje do zvezd, dih praznine, planje krvi, celo neimenljivemu pravi “neimenljivo”. Vse mora prešteti, stehtati, izmeriti, vse si mora priličiti, pokoriti - in vselej najprej s poimenovanjem. Od hudiča smo, ljudje, hudiča imamo v sebi. Nič ne sme ostati zunaj nas, vse moramo pogoltniti in “urediti”.

Domišljamo si, da naša poimenovanja pomirjajoče izničujejo nedoumljivost kaosa, odpravljajo zagonetnost njegovega reda. Ta blodna utvara nam omogoča in zagotavlja krepčilno lagodnost sna; dokler še zmoremo spati in sanjati, moremo tudi (pre)živeti, biti čuječni in prežeči, se pripravljati na nova, neznansko utrudljiva zavojevanja, menda edino, kar nas sploh osmišlja. Vse je treba (po)imenovati, misliti, prokrustovsko stlačiti, stisniti v besede in pojme, v tiho rogajoče se približke - njihovega dozdevno škodoželjnega smeha seveda nočemo slišati. Šteje edinole to, da odkrivamo in zasužnjujemo še zadnjo ped - tako si domišljamo - obeh vesolj: tega, ki ga nosimo v sebi, in onega, ki se pne nad nami.

Ja, strah je to, kar nas nenehno žene na nove osvajalske pohode; hromeča groza nam ne da počivati, mirovati: bojimo se še zadnje bele lise, praznine in njene kljubovalno izmikajoče se nezapolnjenosti. Tudi zato neutrudno česnamo, blebetamo ali pa vsaj pišemo - enciklopedije, romane, kolumne, karkoli. In zato nam je Dostojevski na moč zoprn: “Tako bi bilo sto strani premalo in je deset vrstic preveč.” (Besi, prev. Vladimir Levstik.)

In še manj se moremo sprijazniti z morilsko resnico Samuela Becketta: “... treba je govoriti besede, kolikor jih je, treba jih je govoriti, dokler me ne najdejo, dokler me ne izgovorijo, čudna kazen, čuden greh, nadaljevati je treba, nemara je to že opravljeno, nemara so me že izgovorile ...” (Neimenljivi, prev. Aleš Berger.)

A ta “nemara” je povsem odveč. So nas besede že našle, so nas že izgovorile; nas, ki poimenujemo vse in nič, ne da bi o tem “vse” in “nič” sploh kaj vedeli. So nas besede našle in izgovorile, še preden smo izjecljali prvo besedo; so nas izgovorile in razgalile. Prehitele, presenetile so nas, nam zagospodarile, nas enkrat za vselej premislile, preudarile, po-imenovale. Ker smo misleče živali? Ne. Daleč od tega. Resda mislimo, razmišljamo - a razmišljamo in mislimo le “svet”, ne moremo pa misliti misli. Ona misli (o) nas. Videti je, da se nam posmehuje; roga, tako razmišljamo, našim poimenovanjem, našemu samomorilskemu polaščanju vsega, kar je in česar ni. A v tej misli ni nič posmehljivega. Le nedoumljivo brezbrižna je: misel nas zgolj “brezbarvno”, brez sleherne naklonjenosti ali sovraštva, misli. Zaman jo obkladamo z najrazličnejšimi poimenovanji: nobeno ime se je ne oprime. Njena “človeškost” je nečloveška.