Mišice pač niso pamet

Ustavno sodišče je odločilo: Ankaran gre iz Kopra. Skoraj trije meseci prednostnega razmisleka pri odločanju najvišje sodne instance v državi so potrdili zapletenost primera, a tudi togost slovenske sodne veje. Toda sporočilo sodišča je jasno: odločilen je bil referendum lani novembra, na katerem je večina volilcev oddala svoj glas zoper enostransko prevlado in ukaze iz Kopra.

Ni bilo naključje, da se je pobuda za odcepitev ankaranskega območja od koprske občine znašla v državnem zboru že 24. julija 2008. Na isti dan bi namreč moral koprski mestni svet pritrditi nameri občinske uprave, da znova sproži postopek za spremembo meja naselij, ki mejijo na Luko Koper. Prav z vložitvijo pobude za ustanovitev nove občine pa je privlačen teren za koprske apetite - brez upoštevanja ankaranskih - postal nedotakljiv. Razprodaja parcel in vznik avtohtonih koprskih palm pa so odločnost večine Ankarančanov le podžgale. Do referenduma sta tako pripeljali aroganca in poudarjanje lastne moči aktualne mestne oblasti.

Skoraj dvoinpolletno odhajanje Ankarana iz Kopra je bilo zabeljeno s številnimi ocvirki. Moč koprskih mišic je segala od dokazanega predvolilnega naseljevanje spin antivolilcev v Ankaranu do prepričevanja somišljenikov v državnem svetu, ki so koprskemu županu podelili za en veto upanja na drugačno odločitev. Kupčije ob drugem odločanju v državnem zboru pa sodijo bolj na kak kravji bal.

Po rezultatih referenduma smo 9. novembra lani zapisali, da je koprskemu županu uspelo to, kar njegovim predhodnikom niti na misel ni prišlo: za vekomaj razbiti enotno mestno občino. Zdaj postaja jasno tudi, da bo Koper za enako neskončno obdobje ob zanesljiv lep denar: Koper in Ankaran si bosta namreč na letni ravni kmalu delila tudi luško koncesnino, ki je je za 3,5 odstotka letnih prihodkov (v tekočem letu gre za 3,5 milijona evrov) in tudi skoraj pet milijonov, ki jih Luka plačuje za nadomestilo stavbnega zemljišča.