Mladi - na ukaz?

Človek se začne starati že takoj po rojstvu, učita biologija in medicina. Večina pa se s staranjem v vsakdanjiku začne ubadati šele ob prvih globokih gubah in soočanju z eno od za starost značilnih kroničnih bolezni. Morda si kdo staranje z grenkobo prizna ob nepričakovanem pešanja libida ...

Starost je lahko lepa, ustvarjalna, kakovostna, navajajo mnogi priročniki za ostarele in oglasi za delavnice univerze za tretje življenjsko obdobje.

Lahko pa je tudi nadležna, če je povezana z več neprijaznimi in zelo resnimi boleznimi, z odmiranjem spomina in moči, z nebogljenostjo in torej z odvisnostjo od bližnjih in negovalcev ...

Kot ima vsaka medalja dve plati, jo imata tudi staranje in starost. Kaže pa, da se tega premalo ali pa sploh ne zavedajo snovalci nove pokojninske reforme z ministrom za delo Svetlikom na čelu. Kajti če bi se zavedali, ne bi predlagali, da bodo, brez izjeme, ženske in moški poslej delali do 65. leta starosti ali še dlje.

Ob tem se namreč mnogim, pa ne le zdravnikom in psihiatrom, poraja skrb, saj se pri teh letih lahko zgodi marsikaj neželenega, nepredvidenega in tudi nevarnega. Le kako bo, denimo, medicinska sestra s hudo okvaro hrbtenice še lahko dvigala nepokretnega bolnika? Le kako bo žerjavist z opešanim vidom, morda celo sladkorni bolnik, še lahko natančno opravljal ta posel? Le kako bo voznik težkega tovornjaka po šestih urah vožnje v prometu še zanesljiv? Tudi delavka v laboratoriju, kljub sodobni opremi, ne bo več z enako natančnostjo prepoznavala nevarne tvorbe v vzorcih ... Del, ki zahtevajo zbranost, natančnost in ne dopuščajo napak, je vsaj še sto.

Morda bo malce laže ostarelim v pisarnah in predavalnicah, od koder prihaja tudi minister. Tudi v vrtnarstvu ne bo večje škode, če vse bilke ne bodo v ravni vrsti. Drugod pa ...

Žal biologija in zdravje reforme ne bosta uspela dohajati. Staranju ni moč ukazovati, tudi zavreti ga ni mogoče. Kot ni mogoče na ukaz ostati - mlad.