Mlekomati, lakmus za strategije o varni domači hrani

Krepi se zavest o tem, da uživanje zdrave, čim bolj naravno in blizu doma pridelane hrane, ki je seveda tudi ustrezno pripravljena, pomeni odgovorno ravnanje do sebe in svojega zdravja. K temu je v zadnjem času veliko pripomogla tudi državna kampanja “Zagotovimo.si hrano za jutri”. Ta je osredotočena na čim višjo stopnjo samooskrbe z varno hrano, torej hrano, ki je ustrezno pridelana in predelana z nadzorom od njive oziroma vil do ust.

Carlo Petrini, legendarni ustanovitelj svetovnega gibanja Slow Food, ki ima sedež v njegovem rojstnem mestu Bra v Piemontu, je pred leti izdal knjigo Varno, čisto in pošteno. Gre za manifest o hrani, ki je pridelana, prodana in použita odgovorno. Petrini ne gleda na hrano zgolj kot na živilo. Hrana mu je tudi kulturna dobrina, ki ohranja dediščino in pridelovalcem omogoča, da preživijo s svojim delom in pridelkom.

Petrinijev koncept, ki ga sprejemajo nekatere države, med njimi zdaj tudi Slovenija, z upoštevanjem tradicije in zgodovine nagovarja k tkanju prehranske mreže za prihodnost.

Zanimiv primer tovrstnega mreženja so famozni mlekomati, ki jih je pri nas vse več. V minulih tednih so bili pod mnogimi inšpekcijskimi drobnogledi, ki so v več primerih ugotovili, da bi mleko iz njih utegnilo biti oporečno, še več, slišale so se celo katastrofične napovedi o smrtni nevarnosti uživanja (neprekuhanega) mleka iz mlekomatov.

V minulih tednih je bilo vroče, in tudi mlekomati so bili izpostavljeni vročini. Marsikje stojijo zunaj hlajenih trgovin, nekje zadaj, sramežljivo postavljeni v oddaljene kote, skoraj na parkirišča. Tako so videti kot nekakšni izobčenci iz bleščečega sistema prodaje na pike, točke, bone ugodnosti in kar je še vab za potrošnike.

Nobenega dvoma ni, naj bodo mlekomati pod nadzorom. A ob snovanju etičnega kodeksa v prehranski verigi, s katerim naj bi potrošnikom zagotovili zdravo in varno hrano po pošteni ceni, nanje verjetno nihče ni pomislil. Tudi na kmetovalce ne, ki kolikor se da - o tem smemo in moramo biti prepričani - skrbijo za higieno mlekomatov in mleka v njih.

Škandalozno se zdi, da je po mleko, v katerem številni spet odkrivajo njegov okus, nezabrisan s homogeniziranjem, karameliziranjem in še čim, treba nekam za vogal.

Da za to mleko ni prostora v trgovinah na oddelku z mlekom in mlečnimi izdelki, je pravzaprav slika slovenske (ali bolje: sodobne) prehranske verige. Mali pridelovalec, ki svoje krave kliče po imenih, je s svojim pridelkom, pod katerega se podpiše in od katerega je odvisno njegovo in njegove družine preživetje, odrinjen nekam na rob, pod napušč, v hladilnikih pa se svetijo mlečni proizvodi, ki so prepotovali stotine kilometrov. Iz litra mleka, kakršno je v mlekomatu, so v obratu z zvenečim imenom naredili maslo, jogurt, posneto in kakršnokoli že mleko. Rok trajanja je vsaj en mesec, bacili v tistem mleku so blagodejni, varujejo pred napenjanjem in pred kapjo, krepijo imunski sistem in še kaj, bacili v domačem mleku, ki jih ne nevtralizira noben E, pa so en sam nebodigatreba.

Med največjimi zagatami ponudnikov varne domače hrane je iskanje prodajnih poti. Za velike prodajalce niso zanimivi, majhnih je komaj kaj, neposredna prodaja je zelo ozka niša, tržnice nimajo urejenih prostorov za prodajo večine zadev, ki morajo biti hlajene. Mlekomati tako odpirajo ključno vprašanje, kako in kje domačo varno hrano ponuditi potrošnikom. Ker je, kot vse pogosteje slišimo, hrana strateška dobrina, pot domačih pridelkov od njive do ust ne more biti zgolj zadeva trženja in privilegij bolj iznajdljivih, ki imajo dovolj časa.