Moč imena

Samo še tega se je v predvolilno že pregreti Sloveniji manjkalo. Ali ne bi lahko ustavno sodišče počakalo do dneva po 4. decembru, ko bo država mimo doslej še ne doživete izkušnje - predčasnih volitev? Državljanom je za čase, kakršni so, vrglo nadvse neokusno kost za glodanje. Prav gotovo se ne bo končalo pri izmenjavi mnenj o nekem zgodovinskem vprašanju, časa do volitev je premalo in tema je za te in one nadvse priročna za spopad na polju ideologije.

Ne, ustavnemu sodišču ni moč ničesar očitati. Za mnenje o Titovi cesti v Ljubljani je bilo pač vprašano in je bilo dolžno presoditi, je sicer nekam v zadregi pred TV kamero dejal predsednik sodišča Ernest Petrič, očitno zavedajoč se pasti.

In ker mora past nekdo nastaviti, se je treba vprašati tudi, kdo pravzaprav je bil tisti mojster. Ali je ljubljanska mestna oblast res morala dregniti v osje gnezdo z nečem, kar bo še leta ljudi postavljalo na nasprotna bregova? Ali ne bilo bilo moč namesto jugoslovanskega Tita “uporabiti” kakšne slovenske osvobodilne čete ali njenega junaka? Vse skupaj spominja na zgodbo z odlikovanjem Tomaža Ertla, ki bi se ji predsednik republike, tudi po mnenju nekaterih pomembnih njegovih somišljenikov, lahko izognil.

Toda kaj, ko smo se včeraj spraševali, ali ne bi bilo, denimo, z imenom Jožeta Pučnika namesto letališča primerneje poimenovati kakšne ugledne državne ustanove. In bomo jutri Titovo ime na tisti cesti zamenjali z Bajukovim, ki prav tako sodi na kakšno drugo častno mesto. Da, v Sloveniji te stvari pač tako tečejo.

Kamorkoli že nas bo zadeva z ustavnega sodišča zapeljala, nekaj je gotovo: Primorska je osvoboditev izpod fašizma, pri čemer ima svojo vlogo tudi Tito, doživela drugače kot nekateri preostali deli Slovenije, in v to bo prepričana še dolgo. Seveda ne zgolj za Primorsko pa je ustavno sodišče s postavitvijo nekega časovnega okvira vendarle morda preprečilo kakšen protiosvobodilni cunami.