Modro je mogoče

Idrija se v tem, v krizo ujetem svetu, zdi kot paradiž z drugega planeta. Ker njena botra - Kolektor in Hidria ter njuna prvaka - Stojan Petrič in Edvard Svetlik v poslu znata, kar večina ne zna. Le slutimo lahko razsežnosti paradiža, če ne bi obvladala tudi vsega tistega, kar večina vendarle zna. Od prepirov do sovražnosti!

Kot mlada ekonomista sta skakala na glavo in na nogah pristajala močnejša, za vzor vsem, ki so poti ubirali po trhlih brveh. Ker sta vratolomije počela z glavo, sta ustvarila poslovna giganta.

Skozi krize je šlo hitreje in močneje. A ne na domači njivi, kjer sta vedno znova treščila ob zid nemogočih medsebojnih odnosov. Naposled sta zmogla plodno posejati lokalno ledino - Kolektor širšo občinsko, Hidria ožjo pr'farsko. Obetavno je bilo vse do štiri leta stare vselitve Svetlika k Petriču in diplomatskega povabila k plodnejšemu sobivanju. Ki ga je Petrič odkrito označil za sovražnost.

Ker je sodelovanje umetnost dobrih, je dejal. Hidria zanj to ni. Čeprav to kljub višjim in močnejšim skokom Petriča s Kolektorjem ne drži, je Hidrii dal vedeti, da ji pri njemu ne bo lahko. Ker ji ni bilo, se je vsipalo. Od ugovora na ugovor do prijave oporekanega razsodnikom, iz medijev po “'bogatenju” Petriča in nazaj po Svetliku, njegovem “'tajkunstvu”, prezadolženosti ...

Kolektor je skakal vešče, a dražje, kot bi si želel, zapiral svoje velemesto in Hidrio stisnil v majhno stanovanje z možnostjo, da ga častno odproda.

Ali ga bo, ne ve nihče. Pač pa mnogi vedo, da po umni mladosti in tu in tam norosti pride čas za modrost. Da je ta mogoča tudi sedaj, ko trdo bije k dvanajsti! To sta prvaka, pretvarjajoč nemogoče poteze v mogoče, s koraki nazaj za več naprej, na poslovni šahovnici vseskozi dokazovala. Kar dokazuje modrost mladih sivih celic v korporacijah, na katere modro prenašata pooblastila, ko gradi nove, tu in tam že skupne mostove. Le v korak morata in zgodba o paradižu ...