Modrost je sirota

Je že prišel čas, ko bi bilo potrebno pod ta komentar napisati opombo: “avtorica je cepljena proti covidu-19”? Ali “avtorica ima v posesti polno veljavno zeleno digitalno potrdilo”? Če še ni prišel, najverjetneje prihaja.

Zdi se, da je v vsakem valu epidemije koronavirusne bolezni še malo več težkega in zatohlega. Vse pogostejše besede o obveznem cepljenju, protesti ponekod po Evropi, latvijske ideje o tem, da bi tisti, ki se ne cepijo, lahko kar ostali brez službe, in nove omejitve v javnem življenju povečujejo nelagodje. Ne le tistim, ki se iz takih ali drugačnih razlogov ne želijo cepiti, temveč tudi tistim, ki so (smo) ubogali oblast in se s cepivom zaščitili pred okužbo.

Po kakšnem kriteriju je gost iz Tržiča v Italiji v portoroški slaščičarni bolj nevaren od obiskovalca iz Tržiča pri Kranju?

Ker smo na Primorskem na splošno napredni, smo se tudi s posledicami najnovejše vladne uredbe soočili prej in močneje kot v osrednji Sloveniji. To, da čezmejni delavci in nasploh prebivalci obmejnih območij niso izvzeti iz strogih omejitev potovanj, je nezaslišano. Poleg tega, da je nerazumno in neučinkovito.

Kako je mogoče, da čez Vrtojbo ali Škofije mirno lahko pelje Francoz na poti na počitnice na Hrvaško? Ne more pa Tržačan na poti k mesarju ali Novogoričan na poti domov iz službe? In kako je mogoče, da državne oblasti po vseh pismih, pogovorih, pregovarjanjih, obiskih, po vsej energiji, ki so jo v dopovedovanje o specifičnosti obmejnega prostora vložili župani, še vedno ne vedo ali nočejo vedeti, kako škodljive so posledice nepremišljenih odločitev?

Verjetno nam omejitve gibanja v prihodnjih mesecih ne uidejo. In če so epidemiološko smiselne, je nanje celo mogoče pristati brez ogorčenja. Ampak ustavljati premikanje ljudi v čezmejnem prostoru, je kot loviti vodo v dlani. Ne deluje. Kdo bo upokojencu iz Gorice preprečil, da se, tako kot vsako jutro zadnjih deset let, sprehodi čez Trg Evrope in popije kavo v baru na železniški postaji? In zakaj bi pravzaprav ustavljali gibanje, ki je ustaljeno, vajeno, ki se dogaja po vedno istih poteh? V čem slovenski državljan, ki hodi na delo v tovarno v Videm bolj ogroža javno zdravje od tistega, ki gre delat v Postojno? In po kakšnem kriteriju je gost iz Tržiča v Italiji v portoroški slaščičarni bolj nevaren od obiskovalca iz Tržiča pri Kranju? Morda pa ne bilo slabo potegniti tiste ljubljanske epidemiološke meje, tako za hec. Ampak ne čez Celovško. Kar čez Gregorčičevo.