Moja tovarna

Ajdovec je pred tridesetimi leti pred poslopje Tekstine pripeljal Nemko in ji pokazal: “Meine fabrik.” Gospodična, s katero sta se spoznala na morju, je odšla domov in se čez nekaj tednov vrnila. Zadrega je bila velika, ko je od direktorja zahtevala, da hoče govoriti z lastnikom. Nikakor ji niso mogli pojasniti družbene lastnine. Očitno ji je Ajdovec znal razložiti, kaj je pred tridesetimi leti pomenilo “moja tovarna”, saj sta se poročila. Če si odraščal v Ajdovščini, so te pitali s Fructalovimi frutki, jedel si kruh in slaščice iz Mlinotesta in vedel si, da boš čez poletne počitnice dobil delo na Lipi ali na Primorju, za strojem, v menzi ali v pisarni. Ajdovščina, to mestece v osrčju Vipavske doline, je nekoč imela gospodarsko moč in v zraku je bila prihodnost. Potem so prišli ljudje, ki so delavce prepričevali, naj prodajo delnice. Nekaj so seveda s tem zaslužili, morda so si kupili nov avto ali spalnico, ampak - ko nekaj prodaš, ni več tvoje. Kdo so ljudje, ki pridejo v podjetje izključno zato, da ga spravijo na kolena in delavce brezsramno vržejo na cesto? To so ljudje, ki delavce gledajo v oči, ko jim obljubljajo med in mleko, potem pa jim ne plačajo niti socialnih prispevkov. Zakaj pa bi, ko pa vedo, da jih za to nihče ne bo kaznoval. V čigavem imenu delajo in kaj počnejo z bajnimi vsotami denarja? Človek se zdrzne ob podatku, da se slovenski menedžerji uvrščajo na 20. mesto med 59 najbolje plačanimi evropskimi direktorji. Po uspešnosti pa naj bi zasedali šele 57 mesto.

Cvetočega ajdovskega gospodarstva ni več, paradni konji omagujejo drug za drugim. Na njihovih zemljiščih so zrasli Hofer, Lidl, Mercator, Spar. Čisto na koncu mesta, še dlje od pokopališča, je Ajdovec, ki je nekoč izdeloval značke in nalepke in z zmajem preletaval nebo nad tovarnami, odprl svojo tovarno ultralahkih letal. Boscarol je pred tridesetimi leti imel sanje, ki jih je uresničil. Marsikateri Ajdovec danes z zavistjo spremlja njegove uspehe. Le zakaj!?