Mojstri scenarija

Tako imenovana državna služba je bila od nekdaj spoštovan status državljana. Tako so govorili že naši pranonoti in nonoti o rajnki Avstriji , četudi je šlo “le” za cestarja, za pravega ugledneža pa je veljal, na primer, železničar, da ne govorimo o učitelju.

Danes je državna služba hvaležna predvsem zato, ker je razmeroma varna. Saj ima za seboj sindikate za polje javne uprave. In včerajšnje dogajanje dokazuje, da so velika sila, vedno na preži, da zaščiti armado svojih 160.000 ljudi. Dovolj je bilo razmišljanje članov nekega parlamentarnega odbora, da bi v državi, ki jo mnogi vidijo na poti Grčije, Portugalske, Italije ... , veljalo malce znižati plače v javnem sektorju, že so zanetili ogenj v strehi. Pobuda odbora še do vlade ni prišla in tudi včerajšnje zagotovilo premierja, da vlada za zdaj pri tem nima nič opraviti, ni bilo dovolj za pomiritev. Predsedstvo konfederacije sindikatov javnega sektorja se je že mobiliziralo v stavkovni odbor, napovedalo demonstracije pred parlamentom, splošno stavko in ... no, grožnja z referendumom kot del scenarija še pride.

Zelo nehvaležno se je oddaljiti od strani, ki se bori za siromašenje delavcev, kjerkoli ali za kogarkoli že delajo. Res je, ni primerno vsem po vrsti v neki panogi tanjšati rezine kruha. Zato pa naj se sindikati najprej ozrejo naokoli po svojem sektorju. Je kaj upanja v sindikatu upravnih enot, ki predlaga znižanje plač tam, kjer so najvišje in problematične, pri čemer kažejo na zdravstvo in šolstvo? Toda kaj, ko sami trdijo, da so preslabo plačani, zdravniki in šolniki se z omenjeno “etiketo” ne bodo strinjali, tako bodo rekli še policisti, vojaki in vsi po vrsti.

Brez skrbi, na koncu bodo sindikati poskrbeli, da bodo v napovedano bitko stopili kot eden in potem nas čaka vse tisto, kar je pri nas že folklora. Da ne bo pomote: ne gre za podporo komurkoli, ki komurkoli siromaši življenje, temveč za premislek o tem, kakšne poti ubirajo naši sindikati. Tistim izven omenjene skupine 160 tisočev ničesar ne obetajo.