Mojstri se poslavljajo

Med vsakodnevnim deskanjem po svetovnem spletu, vse pogostejšim potapljanjem v virtualni svet se, iz dneva v dan bolj zliti s svojim pametnim telefonom, premalokrat vprašamo, kdo nam bo v tem svetu prihodnosti, ki je že tu in zdaj, popravil vodovodno pipo, pralni stroj, poskrbel za elektro inštalacijo in podobno. Mojstri obrti, ki ta dela še obvladajo, se namreč poslavljajo, odhajajo v pokoj, podmladka, ki bi jih čez nekaj let nadomestil in bi imel ustrezna znanja, pa ni.

Na to so opozorili na novogoriški obrtno-podjetniški zbornici. S prstom so pokazali na sistem izobraževanja, po katerem mladi po zaključku poklicne šole nimajo dovolj praktičnega znanja in jih je treba najprej dodatno izobraziti. Obregnili so se tudi ob togo zakonodajo, zaradi katere imajo pri izbiranju ustreznih kadrov težave in ob vse več birokracije, ki sili ljudi k izpolnjevanju kupov obrazcev, namesto da bi se ukvarjali s svojim primarnim delom, vsebinami, iskanjem novih poslov, priložnosti.

Mojstri obrti, ki ta dela še obvladajo, odhajajo v pokoj, podmladka, ki bi jih čez nekaj let nadomestil, ki bi imel ustrezna znanja, pa ni.

Predsednik ene od sekcij na zbornici je v zvezi s pomanjkanjem ustreznih kadrov omenil tudi, da se v poklicne šole vpisuje vse manj otrok, da se nekateri programi ukinjajo. Pojasnil je, da je bilo včasih, ko je še sam hodil v osnovno šolo, tako, da 20 odstotkov učencev ni zaključilo osnovne šole, zadostni in dobri so po navadi takoj po osemletki presedlali v industrijo kot navadni delavci, dobri in prav dobri so šolanje nadaljevali na poklicnih srednjih šolah, na gimnaziji pa so končali le dva ali trije odlični. Danes imamo preobilje nezaposlenih ali težko zaposljivih magistrov in doktorjev. Zaradi poplave fakultet, ki rasejo že v vsakem malo večjem kraju, pa ti nazivi nimajo več take teže, kot so jo imeli včasih.

Tudi če bi imeli dovolj ustreznih kadrov za področje obrti in podjetništva, je eno bistvenih vprašanj vprašanje višine plač. Zadnje čase je mogoče marsikje slišati, kako je postalo vseživljenjsko učenje nuja, kako delodajalci iščejo tiste, ki imajo voljo do dela, iskrico v očeh, ki jim ni težko delati več kot osem ur ... a v tem konceptu očitno nekaj manjka, nekaj ne “štima”, saj Slovenija ni več Amerika niti za gradbene delavce iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so se preusmerili v - kar se plač tiče - ugodnejše evropske države.