Morilske so že besede

V času največjega zanimanja za škandal, povezan s prisluškovanjem, je britanski časopis Guardian analiziral več kot pol milijona tvitov, ki so jih objavili njihovi bralci. S pomočjo čudovite vizualizacije smo lahko prebirali zapise po ključnih temah in osebah, vpletenih v zgodbo.

Kot pozorna, predvsem pa staromodna bralka, navajena prebrati vsak prispevek od začetka do konca (ne glede na njegovo dolžino), sem kmalu ugotovila, da v več kot petdeset milijonov objavljenih besed ni praktično ničesar, kar bi mi lahko osvetlilo ozadje tega dogajanja. Bralci so večinoma izražali svoja mnenja, se odzivali na mnenja drugih, nekateri so bentili nad mediji, drugi nad tistimi, ki jih berejo, nekateri so videli zapletene teorije zarote, drugi površnost, in tako naprej.

Neskončen mnogogovor ogromno ljudi ni pripeljal do tistega, kar je temelj vsake komunikacije: skupnost sporazumevajočih se. Sama si predstavljam ta poskus zbiranja informacij kot ogromen arhiv, knjižnico, ki jo na milijone ljudi nenehno ustvarja s svojimi zapisi, arhiv, ki nima praktično nobene vrednosti - pod goro informacij najdeš samo drobno zrno graha. Če sem še natančnejša - prebiranje vseh teh objavljenih zapisov je podobno poskusu, da v povprečno založeni knjižnici moraš prebrati vse knjige, da bi lahko dobil samo eno, ki si jo dejansko želiš prebrati. Bolj kot o informacijski poplavi je vredno razmisliti o tem, kako se, glede na množičnost uporabe, spreminjajo sredstva komuniciranja. Ne samo, da zasebno vse bolj postaja javno, ampak da javna komunikacija prevzema vse značilnosti zasebne - navidezno lahkotnost sporočanja, jezikovno površnost, neobvezujoče kramljanje in nesposobnost distance do samega sebe in tistega (znanega ali neznanega) bralca, ki bo (hote ali nehote) postal tvoj “bralec”.

Pa poglejmo, kakšno je bilo virtualno življenje norveškega morilca Breivika. Norveška policija je zelo hitro zaprla njegov profil na facebooku. To pa svetovnim medijem ni preprečilo, da ne bi oblikovali njegovega psihološkega profila glede na to, kaj je objavil na svojem profilu. Bral je Orwella in Kafko, izvedeli smo, katera je bila njegova najljubša televizijska nadaljevanka (Dexter), najljubša video igrica in tako naprej. Njegov 1500 strani dolg spis ali, kot so ga novinarji imenovali, manifest je zdaj predmet poglobljenega seciranja tudi v slovenskih medijih. Breivika motijo (na kratko) tri stvari: multikulturalizem, mlačnost uradne politike do imigrantov in podmladek levičarskih strank, ki bo nekoč odrasel.

Breivik ni nor in ni pošast. Zakaj bi bil nosilec krščansko fundamentalističnega terorja norec, nosilec islamskega pa genialni zlobni um? Breivikov pogled na politiko je že dodobra udomačen v evropskem prostoru. Namesto nepotrebnih razprav o Breivikovi domnevni norosti bi končno morali začeti razpravo o temi, ki je nočejo odpreti ne politiki in ne mediji. Gre za vprašanje svobode govora, izražanja in svobode medijev in njene omejitve. Onesnaževanje javnega govora zelo hitro pripelje do točke, ko je tisto, kar je izgovorjeno, tudi storjeno. Breivikovo pisanje ni problematično zaradi umora toliko ljudi. Breivikove besede so umor. Še malo človečnosti in sočutja, ki ga premoremo.