Morje krivic

Po pravilih igre, ki jih določa država in jih je razbrati iz vloge za znižano plačilo vrtca, sta najemnik garsonjere in lastnik vile z bazenom v enakovrednem položaju. V obeh nepremičninah oba stalno prebivata in obe nepremičnini veljata za prvo stanovanje. Država posebej vrednoti le drugo in vsa naslednja stanovanja, poslovni prostor, plovilo in kapitalske deleže. Bistvenih razlik v družinskih proračunih ni niti med lastnikoma 15 let stare pločevinaste kripe in novega renaultovega megana coupeja; v obeh primerih sta avtomobila vredna manj kot 18.000 evrov.

S temi pravili, ki za suho zlato jemljejo prihodke staršev, je nekaj močno narobe. Povozila sta jih čas in življenje. Tudi to, da v sedanjih kriznih časih starši za enega otroka v vrtcu plačajo približno 20 evrov več kot tisti, ki imajo v vrtcu dva kratkohlačnika, ni več doumljivo.

Če je država s to logiko v preteklosti spodbujala naravni prirast, kar ji od leta 2003 (skoraj) vsako leto bolj uspeva, zdaj ustvarja morje krivic. Zdaj, denimo, kaznuje tiste, ki si ne morejo privoščiti več kot enega potomca. Tiste, ki imajo tri otroke, pa v nekaterih občinah, denimo izolski, še dodatno nagradijo in jih plačila vrtca povsem oprostijo (tudi če so bratje ali sestre šoloobvezni).

Čeprav si je država želela večje rodnosti, so jo prav te želje, ko so se uresničile, presenetile - v prestolnici in na obrobju. Tako zelo, da tam še zdaj niso uredili krvavo potrebnih dodatnih igralnic. V opravičilo pravijo le, da bo število novorojenčkov po napovedih čez pet let znova začelo upadati. Tudi vrtčevski red je država povsem prepustila občinam. Te določijo tako ekonomsko ceno vrtca - med najdražjimi so v Istri, kjer imajo najkrajšo kurilno sezono - kot način vzgoje in izobraževanja (korak za korakom, waldororfska ali montessori pedagogika ...). Nekateri vrtci, denimo, ponujajo še celo lastna oblačila, kar ob cenah pralnega praška niti ni tako zanemarljivo.