Morje vprašanj

Evropsko prvenstvo v košarki je največja mednarodna športna prireditev, ki jo je Slovenija sposobna gostiti. Škoda je, da je padla v obdobje gospodarske krize in v klešče zelo nerodnega lotevanja projekta. Ta je bil že ob vloženi kandidaturi na finančno tako trhlih nogah, da ga je najprej raztrgala vlada. Kazalo je že, da iz vsega ne bo nič. Če ne bi po burnih odzivih javnosti pobude prevzel minister Igor Lukšič, zadolžen tudi za šport, bi Fiba morala iskati drugega kandidata.

Vse to pa bi bilo že pozabljeno, če se ne bi podobno lotili izbora prirediteljev predtekmovanja. Od prvotne ideje o osi Koper-Ljubljana-Celje-Maribor ni ostalo veliko. Kriteriji, ki naj bi bili upoštevani v izboru (med njimi tudi pomen za slovensko košarko in tradicija) ter popolna transparentnost, so na koncu razvodeneli v enega samega in bistvenega - plačilo kotizacije. Niti to ni jasno, zakaj so z izborom mest naenkrat tako hiteli, da so o njih odločali na nujni seji izvršnega odbora KZS. Maribor je v tem videl tudi politično zaroto in tožil, da je kaznovan tudi zato, ker se je držal javno zapisanih terminov izbora. Pa smo že pri transparentnosti ...

Finančna plat EP je v oblakih in vprašanje je, koliko neporavnanih računov bo ostalo vladi. Bodoči, saj bo EP že po parlamentarnih volitvah. Jesenice so povsem hokejsko mesto. V Novem mestu in na Ptuju, na krajih, kjer naj bi se žogali najboljši evropski košarkarji, raste trava, mesti pa sta že potarnali, da še iščeta denarno pomoč. Pa da bi se o pogojih še pogovarjali. Pa da niso nič podpisali.

Koper je v tej druščini skoraj nesporen primer, saj ima vsaj dvorano, četudi potrebno popravkov, ima pa tudi turistično zaledje, ki je v tej zgodbi povsem prezrto, čeravno je bil turizem ob kandidaturi omenjen kot eden največjih virov prihodkov lokalne skupnosti.

In v tem morju odprtih vprašanj se poraja še eno - zakaj ne bi dobrih rešitev pobrali pri Litovcih, ki EP prirejajo letos in so z nami čisto primerljiva država?