Morje zimskih razočaranj

Morje zimskih doživetij je letošnji slogan piranske občine, ki združuje program decembrskih dogodkov in prireditev v občini, s katerimi, kot je navedeno na spletni strani Avditorija Portorož, naj bi “vrnili življenje v naše kraje”. Nabor je pester; vse od prižiga lučk, do odprtja drsališča v nekdanjem skladišču soli Grando, do božičnega sejma v parku hotela Kempinski Palace in pravljičnega vlakca, ki povezuje Lucijo s Piranom, pa do obuditve slavnega portoroškega ognjemeta in še bi lahko naštevali.

A čeprav so napori občine pohvalni, portoroške ulice pa so v preteklih dneh le nekoliko zaživele, je že krajši sprehod po mestu razkril, da je bilo v primerjavi s sestrsko Opatijo ali pa s še bližnjima Koprom in Izolo vzdušje v mestu precej manj praznično. “V Portorožu primanjkujejo ljudje,” nam pove domačinka, ki je že dolga leta zaposlena v središču kraja. “Na drugem mestu pa vsebina,” še doda. Le kako pa bi ljudje zapolnili ulice, se lahko pri tem vprašamo.

Čeprav je božiček letos že prišel in iz dimnika odletel, si morda lahko za prihodnje leto prihranimo željo, da bi Portorož naposled našel pot, s katere je skrenil že pred mnogimi leti.

Turizem je v Portorožu v glavnem odvisen od zasedenosti hotelov, ki pretežno poslujejo v poletnih mesecih. Tudi stalnih prebivalcev ni dovolj, da bi preplavili ulice, od pohajanja po mestu pa jih odvračajo visoke cene parkirišč, ki v zimskih mesecih ostajajo enake, čeprav je Portorož globoko pogreznjen v zimski spanec. Parkiriščni nadzorniki marljivo delijo kazni še tisti kopici (pretežno domačih) avtomobilov. Razen peščice hotelskih kavarn, ki nimajo veliko pristnega za ponuditi, pa obiskovalec preprosto nima kam. Lična sprehajališča samevajo, obmorski del promenade je slabo osvetljen. Trg Prekomorskih brigad, kjer bi lahko stalo drsališče ali pa bogato obložene praznične stojnice, je temačen, prazen, še Lenassijev spomenik ga že dolgo več ne poživi.

Še tistih nekaj stojnic v parku pred hotelom Kempinski Palace običajno začnejo prazniti uro ali dve pred uradnim zaprtjem. Da ne omenjamo še strogi center mesta, kjer se božične pesmi, ki jih predvajajo iz bližnjih zvočnikov, tepejo s turbofolk komadi, ki se razlegajo iz bližnjega lokala in tako parajo ušesa sprehajalcem. Kakofonija zvokov, ki jo boste težko slišali kje drugje - razen v Portorožu, seveda.

Čeprav je božiček letos že prišel in iz dimnika odletel, si morda lahko za prihodnje leto prihranimo željo, da bi Portorož naposled našel pot, s katere je skrenil že pred mnogimi leti. Da ne bomo zgolj pridigali o morju razočaranj, temveč tudi o morju uspehov.