Mostovi in reka

“Če zgradiš most, bo pod njim lahko tekla reka, če ga ne, pod njim nikoli ne bo tekla reka,” sem nekoč nekje prebrala.

Pogosto je slišati dokaj zakoreninjeno prepričanje, da Koper in Nova Gorica razen zgodovine nimata kaj veliko skupnega. In včasih se tudi med novinarskimi kolegi radi pošalimo, da ima vsak sever tudi svoj jug. To sicer drži, ne drži pa vedno, da je sever razvit, jug pa ne.

Da je Koper v zadnjih letih pod vodstvom sicer kontroverznega župana naredil precej razvojnih korakov, je očitno. Nova Gorica pa je medtem zaspala na preteklih lovorikah, ko je bila v razvojnem smislu v vrhu slovenskih občin.

Nedvomno je svoj lonček pri tem pristavila tudi država. S poveličevanjem razvojne osi Maribor-Ljubljana-Koper je zavrla policentrični razvoj, ki je za državo z dvema milijonoma prebivalcev logična izbira.

Modre vlade bi v taki deželici ciljale na vse potenciale, ne pa da so nekatera območja in tamkajšnje prebivalce postavile v drugo ali celo tretjo kategorijo. Posledice so danes na dlani. Finančna in gospodarska kriza sta razgalili dejanske razmere v državi, ki so v razvojnem smislu katastrofalne.

Če smo Slovenci znani po tem, da pogosto ne vidimo daleč čez rob svojega dvorišča - razen seveda sosedovega - so politični voditelji še potrdili to naravnanost. Morali pa bi jo preseči in sporočilo o povezovalnih mostovih širiti med ljudi. A so delali in še vedno delajo ravno nasprotno.

Primorci na to niso imuni in se o različnih oziroma nasprotnih stališčih raje pogovarjajo prek medijev. Čeprav bi bilo veliko bolj preprosto, da bi se vsaj od časa do časa usedli skupaj in si povedali svoje. In morda poiskali morebitna skupna stičišča za sodelovanje.

Včerajšnji obisk koprskega župana v Novi Gorici bo morda odprl novo poglavje. Pred dobrimi osmimi leti se ta poskus ni obnesel. Če bo tokrat drugače, bo pokazal čas. In morda nov most.