Mozaik se ni izšel

Včeraj se v Kopru niso pogovarjali o novi športni lovoriki ali kakšni veliki zabavi na ta račun, katerih je bilo naše največje obmorsko mesto v preteklih dveh letih deležno v obilici. Ne, rokomet ni bil na dnevnem redu, kvečjemu s stavkom ali dvema so se spremljevalci dogajanja obregnili ob nedeljski poraz in predajo še druge lovorike v dveh tednih.

Dokončno je jasno, da rokometaši Cimosa svojih ciljev na domači sceni v tej sezoni ne bodo uresničili. Res so na trenutke prikazali vrhunsko igro, na odločilnih dvobojih pa je bilo, za razliko od lanske šampionske sezone, preveč nihanj. Igranje po sistemu toplo-hladno je sicer prineslo pokalno zmago z Gorenjem, točke z gostovanj v ligi prvakov, a so zaradi hladnih večerov, ki so se, mimogrede, večinoma zgodili ob nedeljah, morali plačati dolg v Izoli, v Krškem, v Velenju in dvakrat s Celjem PL.

V koprskem taboru so se dolgo časa tolažili, da je bilo podobno tudi v prejšnji sezoni, a se je na parketu izkazalo, da zdajšnja ekipa nima toliko ubijalske volje za uspeh, da je leto starejša, da ne zmore ponoviti lanskega ritma, ko je v zadnji četrtini srečanj dotolkla nasprotnike, in da so bili novi igralci malce slabši od tistih, ki so odšli. Namesto da bi bila zaradi bolj natrpanega sporeda minutaža bolj razdeljena, je bilo rotacij manj. Kocke v mozaiku so bile lepe, a se niso stoodstotno usedle vsaka na svoje mesto, kot je bilo to lani. Morda je tudi negotovost glede podaljšanj pogodb odvzela nekaj potrebne energije ... To so ambiciozni tekmeci iz Velenja in Celja izkoristili.

A vseeno za RK Cimos ni konec sveta, saj nihče ni pričakoval, da bo venomer zmagoval in postal vladar domače rokometne scene. Radikalni rezi niso potrebni, korekcije smeri razvoja pač! Škoda bi bila, da bi se ena najlepših zgodb primorskega športa izpela, čeprav tudi njeni privrženci delujejo nekoliko utrujeno. A je pred njimi najmanj še en izziv: boj za uvrstitev v četrtfinale lige prvakov.