Multikulti, uni ali “kr neki”

Nič dobrega ne vidim v tem, da bi se Gorica in Nova Gorica zlili v eno mesto, je včeraj v našem časniku razmišljala mlada Goričanka Anja Medved. Radosti in bogati jo doživljanje dveh izoblikovanih identitet in prehajanje iz enega sveta v drugega. Drzno in redko razmišljanje mlade intelektualke, saj je danes bolj v modi govor o multikulturnosti. Ki pa je dejansko najpogosteje govor in zagovor stapljanja kultur v eno, govor unikulturnosti torej.

Kdor želi v današnji družbi graditi trendovsko podobo, mora javno in zasebno razglašati, da ni konservativen, da ga ne omejujejo takšne in drugačne meje, da ni nacionalist, da nič ne da na okostenele vrednote, in da se požvižga na tradicionalne praznike ter običaje. Da bi mu kdo zapovedoval, naj na neki petek ne je mesa, pa je zanj že poseganje v osebne svoboščine. (To, da se na valentinovo podredi propagandistom, ga ne skrbi.)

Kdor želi biti “in”, pravi, napreden, svobodomiseln, zazrt v prihodnost in ne obremenjen s preteklostjo, zase trdi, da je državljan sveta in ne neke zaplankane in omejene države; da ga življenje znotraj ene same kulture utesnjuje. Tisti, ki s ponosom govorijo o svoji državi, narodu, jeziku in kulturi, so nacionalisti, ki sodijo v prejšnje tisočletje; zaostale kreature, ki jih je povozil čas.

Sama najbrž sodim bolj v drugi, zaostali del. Lepo mi je živeti tukaj, govoriti in pisati v slovenščini. Priročno mi je na vsako božično vigiljo skuhati za večerjo dušen ohrovt, mlince in slivov kompot. Za en dan v letu imam rešen jedilnik. Poleg tega je to ena izmed točk, ki spremenijo moje dojemanje časa iz linearnega v cikličnega, kar je vsekakor bliže naravnemu ritmu, na katerega prisegam tudi zato, ker se je ta kombinacija v stoletjih na tem koščku zemlje ustalila kot optimalna za tisti letni čas. Obožujem hrano s tradicijo, ki ni samo seštevek nujnih kalorij, beljakovin in drugih sestavin, temveč celota podnebja, rastja in ljudi, ki tu živimo. Zato se taka hrana vtisne v spomin.

Po več kot dvajsetih letih se še vedno spominjam košer večerje pri dveh izraelskih študentih v Haifi. Še zdaj vidim živo rumeno barvo žafranovega riža pri palestinski družini v Jeruzalemu. Med bivanjem v Angliji si nisem zapomnila nobene londonske jedi (le pekoče jedi z raznih koncev sveta v natlačenih restavracijah), zato pa se živo spominjam zajtrka s fižolom na angleškem podeželju.

Zame je multikulturnost vse to. In še mnogo več: Gaudi v Barceloni, brusketa v Rimu, suhozidi na Malti, zaplankanost Švicarjev, cviček na Dolenjskem, pastirske hiške na Krasu. Vse to ohranjajo ljudje, kot je Boris Čok iz Lokve, denimo. Ljudje, ki prisegajo na tradicijo, na kulturo v najširšem pomenu besede. Seveda življenjske usode ponesejo marsikoga v drugo kulturo. A danes so ti procesi prehitri. Tako kot nas podnebne spremembe tepejo zato, ker se dogajajo prehitro, nam prehitro in premočno mešanje kultur ne prinaša multukulturnosti, temveč velike travme ljudi na obrobju Pariza, v getih priseljencev, v čolnih ob Lampeduzi. To ni njihova zavestna izbira. V to so pahnjeni.

Multikulturnost je in bo možna samo, če se bodo ohranile kulture, mednarodnost pa, če bodo obstali narodi. Tam, kjer so doma. Vse drugo je “kr neki”.