Mutov “molk”

Če rečem, da si malce zagonetnega starca iz vegaste ulice v starem mestu vsake toliko prikličem v spomin, potem lažem: kadarkoli iz koprene goltajoče preteklosti vznikne predme, se vselej pojavi sam od sebe, povsem mimo moje volje.

Po dobrih štirih desetletjih je njegova podoba še vedno nespremenjena: visok, plečat, v ramenih malce upognjen, počasnih in nerodnih gibov, podrsavajoče hoje, sivih, na balin ostriženih las, in nedopovedljivo milih sinjih oči. Tih. Od rojstva gluhonem.

Njegovo ime (C. D.) je morda še najti med razpadajočimi uradnimi papirji (nazadnje v seznamu oskrbovancev danes že pozabljene hiralnice, v kateri je umrl konec 60. let), a vsi, tudi razposajeni in galebje kruti muloti iz nekdanje četrti Sanpieri, smo mu pravili Muto, nemec.

A Muto je “molčal” drugače od drugih gluhonemih: “molčal” je v svoji materinščini (začuda je znal brati in pisati), torej v že tedaj neodvrnljivo kopnečem italijanskem narečju.

Ni mu bilo lahko: v 50. letih v Trst prebegli svojci so ga pustili samega v podnajemniški, pozimi mrzli, poleti razbeljeni pritlični sobici z enim samim zamreženim oknom visoko pod stropom. Pustili, pozabili nanj. Vse dneve je brskal po smetiščih, kramo je v težki jutasti vreči tovoril “domov”, kjer jo je prodajal barantajočim gospodinjam. Pri njem je bilo moč dobiti domala vse – od kavnega mlinčka do polomljenega šestila in okrušenega čajnega servisa, od aluminijastega jedilnega pribora do petrolejke in preperelih, v gotici natisnjenih knjig … Ženske, ki so kupovale pri njem, so ga obrekovale, da je prevarant in stiskač, ko pa so se z nakupljeno robo vrnile domov, so hitele zavistnim sosedam žlobudrat, kako so ga zopet krepko opetnajstile.

Ja, Muto je “molčal”. Res? Danes se mi dozdeva, da o molku vem več, kot sem vedel v klepetavem otroštvu. Morda tudi zato, ker prebiram modreca, ki trdi, da more molčati le, kdor more govoriti. In ker Muto ni mogel govoriti, pač ni nikoli molčal. Še najmanj takrat, ko so bili ljudje z njim neodpustljivo skrnobni – tudi muloti smo sila radi metali kamne za njim. “Pripovedoval” je. In takrat je golčalo njegovo grlo, so onemoglo škripali njegovi zobje, so krilile njegove roke, je v najgloblji bolečini in ponižanosti drhtel pepelnati pogled njegovih nemočnih sinjih oči. Kot pohabljena ptica v kletki je bil. Govoril je, nenehno in vročično govoril, Muto, in v primerjavi s tem, kar je pripovedoval, so bile sicer slikovite štorije naših, v bedno in zanikrno četrt naplavljenih družin in na rob životarjenja odrinjenih posameznikov, en sam ništrc. Mi smo videli in videvali le sebe, Muto je videl svetopisemske poslednje in prve. Na neki način je bil glas utišanih, prezrtih, pozabljenih - in prav ti utišani, prezrti, pozabljeni so bili na tihem zadovoljni ob pogledu nanj: razveseljeval, osrečeval jih je, ker je njegova izločenost “spodbudno” prekašala njihovo bedo.

Ulica, v kateri je živel Muto, nič več ne zaudarja po mačjem seču, tlak se je umaknil asfaltu; mesto je videti prijaznejše. A brez ljudi, kakršen je bil Muto, je prazno in žalostno.