Na cesti

Razlika med tem, koliko ljudi je plačalo podkupnino, in občutkom, da je korupcija pri nas resna težava, je tako velika, da bodo vsi, ki bi korupcijo radi opravičevali, zlahka našli udoben odgovor. Gre za pretiravanje ljudi, ki se zgražajo nad tem, česar ne vidijo. Imamo Slovenci res samo velike oči?

V Sloveniji je problem t. i. cestne korupcije primerljiv z obsegom tovrstnega podkupovanja v drugih razvitih državah. Pri nas vendarle ni ustaljena praksa, da bi, denimo, uradnik hitro izdelavo osebnega dokumenta pogojeval s plačilom podkupnine. V iskanju dokazov za resničnost korupcije pri nas pa lahko vseeno ostanemo kar pri cesti.

Velika javna naročila, v preteklosti zlasti tista, ki so se nanašala na gradnjo avtocestnega križa, so bila ena prvih lekcij, na katerih se je javnost začela zavedati posebnega tipa korupcije - sistemske korupcije. Ta nima veliko opraviti z modrimi kuvertami, saj so te premajhne za ogromne vsote ukradenega davkoplačevalskega denarja.

Denar iz države polzi po različnih kanalih; od kartelnega dogovarjanja, kot naj bi bilo v primeru avtocest, do priprave zakonov in sprejemanja političnih odločitev, ki določenim podjetjem, povezanim s političnimi strankami, zagotavljajo privilegije pri poslovanju. Letos smo doživeli prvo odmevno obsodbo politika, ki naj bi pri nakupu vojaške opreme od določenega podjetja izposloval koristi za svojo politično stranko. Nedavno se je na primer razvedelo tudi o ogromnih bančnih limitih določenega politika. Prav takrat je vlada, ki je blizu temu politiku, pomaga reševati podjetje v solastništvu do politika velikodušne banke. Zdaj imamo opravka s slabimi bančnimi posojili, pri katerih se bo pokazalo, ali bo država zaščitila odgovorne za milijardno škodo.

Vse našteto smrdi po sistemski korupciji, ki jo vohajo državljani. In jo tudi vidijo. Če ostanemo kar pri cesti: treba se je le ozreti na dotrajani asfalt. Sistemska korupcija je tista, ki naš denar za obnovo vsega, kar propada, usmerja v druge, zasebne žepe.