Na Maldive

Evropa je v razsulu. Pri nas se je začela volilna sezona. Rad bi se preselil na Maldive.

Geslo, ki ga uporabljajo politiki, je približno enako tistemu, ki ga uporabljajo v kozmetiki: Če hočete biti lepši, kupite ogledalo, ki polepša, kar implicitno pomeni, da vas imajo za grde. Slovensko politično prizorišče me vse bolj spominja na italijansko. Ne samo, da smo odprli sezono predčasnih volitev, ki je nekakšna stalnica v Italiji, tudi trudimo se spremeniti vse tako, da ne spremenimo nič. Stranke ugašajo in se rojevajo z javnomnenjskimi raziskavami. Strankarski zemljevid se krči, da bi se razširil. Nezadovoljstvo volivcev s strankami usmerjajo v nastanek novih strank, ki jih v glavnem sestavljajo stare lutke. Te obljubljajo nove rešitve starih problemov. Skratka, vrtimo se v krogu. Selimo se iz stranke v stranko. Zato bi šel na Maldive, kjer so ljudje bolj praktični, manj politični, in ko se selijo, se selijo zares.

Se splača umreti za košček zemlje? Če vprašate prebivalce Maldivov, ne. Pred leti so začeli zbirati sredstva v posebnem fondu, namenjenem nakupu zemlje drugod. V bistvu je to njihova polica za prihodnost, ker bo segrevanje zemlje čez nekaj let povzročilo dvig Indijskega oceana in posledično zalitje teh božanskih otokov. Zato so se otočani odločili, da se bodo odselili s himnami, zastavami in z vsem, kar spada v državni pribor. Izven dramatičnosti, ki jo povzroča okoljska katastrofa, ne bi bilo slabo, da bi si države občasno izmenjavale teritorije, da bi se selile. Tiste, ki so na severu, bi šle na jug, tiste z juga pa na sever. Izmenično, vsakih sto let, brez vojn, soglasno. Z nekakšnim pozitivnim občutkom, da je Zemlja prostor za vse brez diskriminacij, etničnih, gospodarskih, političnih. Seveda je ideja utopična, neizvedljiva, ker smo ljudje bolj vrtičkarske narave. Preden zgradimo mostove, moramo obkrožiti teritorij s pregradami, mejami, okopi. Med državami, strankami, sosedi. V bistvu še vedno živimo v duhu prve svetovne vojne. Spomnim se, kako je nemška kanclerka Angela Merkel ob devetdeseti obletnici konca prve svetovne vojne bojkotirala proslavo v francoskem Verdunu, ker se ni strinjala, da se proslavlja v Franciji. Pravzaprav sta Pariz in Berlin spravljena samo v ideji vladanja Evropski uniji. Maldivci, ki gledajo dolgoročno, so se znašli. Mi ne.

Povrh vsega nas čakajo še volitve, obljube, ki jih znamo že na pamet, in še naslednjih nekaj let utapljanja.