Na mladih svet ...

O čem je vendar razmišljala avstralska učiteljica, da je dijakom za nalogo naložila pripravo načrta terorističnega napada? To se je minule dni spraševala svetovna medijska scena in pravzaprav vsi, ki terorizem najgloblje obsojajo. A vprašanje je bilo napačno. Ni namreč bistveno, kaj si je mislila učiteljica, pač pa, o čem so trenutke po dodelitvi naloge razmišljali dijaki. Koliko se jih je uprlo, koliko bi se jih naloge dejansko lotilo zaradi strahu pred slabo oceno, kaznijo ali iz preračunljivosti, in koliko bi jih nalogo začelo pisati z navdušenjem. Če bi namreč natančno preverili te podatke, bi dobili precej podrobno sliko tistega, v kar danes vzgajamo mlade ljudi.

Da na mladih svet stoji, ni treba posebej poudarjati. Celo gola statistika naraščajočega števila učencev, ki so prvič prestopili šolski prag, kaže, da morda Slovenci vendarle ne postajamo narod starcev. Kljub temu se velikokrat zdi, kot da se generacije, ki imajo trenutno v rokah škarje in platno za krojenje sveta in učenje mladih, ne zavedajo, da jim bodo usodo kaj kmalu začeli krojiti njihovi otroci. In ukrojili jo bodo tako, kot jih bodo starejši naučili.

Sicer ne kaže najbolje. Zadnje čase se že skoraj vsem po malem zdi, kot da so igralci v kakšnem slabem filmu katastrofe, kjer posamezniki bogatijo na račun zaposlenih, kjer krivica zmaga nad pravico, ki jo eni nato vzamejo v svoje roke in na vrata podjetij nastavljajo bombe. In kjer je v scenarij zapisana napačna paleta vrednot. In česar s svojim pohlepom, nesolidarnostjo in nestrpnostjo ne pokonča človek, “počistijo” naravne katastrofe, ki prihajajo v obliki vulkanov, orkanov, poplav …

Kaj bi torej ob vsem tem počeli še teroristi?

Gledam otroke, ki s polnimi torbami znanja in glavami še nekje v počitnicah korakajo v šolo. Sredi smeha in klicev se zdi, da jim ni pomembno, koliko je pokradel ta ali oni tajkun, in ne, koliko delavcev je zaradi tega ostalo brez delovnih knjižic. Ne zanima jih, kdo je prejemal podkupnine pri neki vojaški opremi, in večinoma niti to, ali bodo čakalne vrste v zdravstvenim domovih in bolnišnicah zaradi nekega spora okrog zdravniških dežurstev krajše ali daljše. Neobremenjeni so še celo z dejstvi, da je moral marsikateri njihov starš krepko varčevati ali se celo obrniti po pomoč na solidarnostne organizacije, da jim je lahko zagotovil knjige, zvezke in šolske potrebščine za (sicer menda brezplačno) šolanje.

Dokler ne odrastejo, bodo to težave njihovih staršev in ostalih odraslih ljudi. In prav od slednjih je odvisno, ali bodo to postale tudi težave prihodnjih generacij.