Na obeh straneh nastradajo preprosti ljudje

Glavno vprašanje v novi izraelsko-palestinski vojni, že sedmi po vrsti, je, ali sploh lahko kdo prepreči krvav masaker, ki ga je napovedalo izraelsko politično vodstvo. Glavno besedo v njihovi vladi imajo namreč ljudje, ki odkrito sovražijo Arabce in za katere je Hamasov teroristični napad prišel kot naročen izgovor za “dokončno rešitev vprašanja Gaze”, kot poudarjajo. Ne gre samo za jezikovno podobnost s politiko, ki je pred skoraj sto leti skušala izbrisati iz precejšnjega dela Evrope prav ta narod, ki bo zdaj izvajal “dokončno rešitev”, temveč tudi za vsebinsko. Saj Gaza že desetletje ni nič drugega kot koncentracijsko taborišče.

Izraelski protiudarec bo oster, saj celo najvišji politični predstavniki govorijo o iztrebljenju Hamasa. Ker gre za teroristično organizacijo, ki ima precej krvi nedolžnih na svojih rokah, je ta cilj legitimen, a marsikdo v izraelski vladi si vojaško akcijo očitno predstavlja tudi kot iztrebljenje Palestincev v Gazi in morda še kje drugje. Po zverinskem sobotnem napadu je sovraštvo do Arabcev naraslo do neslutenih višav, močno ideološko in politično razklana družba pa se je v hipu poenotila. Tega so se Izrael in Judje kot narod izučili že iz zgodovinskih praks. Na drugi strani pa so palestinski Arabci slabi učenci zgodovine - razdrobljeni izgubljajo konflikt za konfliktom: Egipt zvesto pomaga Izraelu pri zatrtju palestinskega odpora, Fatah na Zahodnem bregu privoščljivo čaka, da konkurenčnemu Hamasu porežejo krila, libanonski Hezbolah tudi zaradi strahospoštovanja pred izraelsko vojaško močjo taktizira ... Režimi drugih arabskih držav s Savdsko Arabijo na čelu pa so že pred desetletji na Palestince pozabili oziroma so jih prodali za lastne interese. Pa tudi Hamas se je za kolektivni samomorilski napad (kaj pa je drugega napad na najmočnejšo vojaško silo v regiji?) odločil zaradi notranjepolitičnih vzrokov: da bi zaustavil padec podpore med prebivalstvom. Frustracije mladih Palestincev so ob tehnološki superiornosti Izraelcev in Zahoda tolikšne, da sploh ne vidijo izhoda iz slepe ulice. Radikalni islamizem pa se napaja iz radikalnega sionizma in obratno. A na koncu v tej geopolitični igri kratko vedno potegnejo preprosti ljudje, tako kot na vzhodu Ukrajine, v Karabahu, Siriji in še kje.

Nič dobrega se ne obeta ne Palestincem, ne Izraelcem, ne Evropi, katere nemoč v tej krizi prihaja še dodatno do izraza.

Nič dobrega se ne obeta ne Palestincem, ne Izraelcem, ne Evropi, katere nemoč v tej krizi prihaja še dodatno do izraza. Izrael ima nesporno pravico do obrambe, a če mir ne bo pravičen, tudi pravega miru ne bo. Če mednarodna skupnost Palestincem ne bo dala ničesar, se bo gnev njihovih otrok še bolj razbesnel, kar za nas, Evropejce, pomeni še več bombnih atentatov, napadov in ugrabitev.