Na pol izkoriščena priložnost

V četrtek bo minilo deset let, odkar je Slovenija vstopila v schengen, meje s tremi sosedami kar naenkrat ni bilo več. Ob slovenskem prevzemu evra je bil prav vstop v schengen tisti del slovenskega članstva v EU, ki ga je vsak od nas najbolj občutil. Kar naenkrat pri prehodu meje ni bilo treba več menjati valut, v naslednjem koraku pa je odpadlo tudi srečevanje z zadnja leta vedno manj angažiranimi policisti in cariniki. Življenjske navade so se nam korenito spremenile.

Odtlej je schengenska ureditev zaradi dogajanja na Bližnjem vzhodu doživela zaostritve, prehod meje marsikje ni več mogoč brez vsaj minimalnega nadzora, zaradi tega se množijo glasovi, da je schengen mrtev. Prost čezmejni pretok je ena temeljnih idej evropskega združevanja in ukinitev te pridobitve bi bil korak nazaj. Bilo bi škoda, raje bi si želeli še čim hitrejšega hrvaškega vstopa, da bo tudi pot od Trsta do Umaga potekala nemoteno.

Vprašati se velja, kako je bil schengen izkoriščen v praksi, “na terenu”. Predvsem na nižjih nivojih, med ljudmi, meje v glavah številnih ni več, “skok čez” je za vsakega od nas del življenja. Italijani se naseljujejo na Krasu, Slovenci kupujejo stanovanja v Gorici, na Kaninu smučamo čez mejo, obstaja boljša ilustracija smiselnosti povezovanja? Na višjih nivojih, na formalni ravni, je bil schengen izkoriščen v manjši meri. Območja nekdanjih mejnih prehodov so še vedno neskončno zanemarjeni kosi zemlje, na katerih se ne dogaja nič, spomnimo se na Škofije ali Vrtojbo. Tudi Nova Gorica in Gorica sta zaživeli v manjši meri, kot bi bilo to želeti. Edinstvena priložnost, ob kateri se Berlin skoraj lahko skrije (predstavljajte si slogan za turiste Nekoč dva politična sistema, dve državi, dve mesti - danes skupaj!) sta tako še vedno mesti brez skupne identitete. Zato bi bila to lahko ambicija za naslednje desetletje: da se tudi okolje razvije v smer, v katero so šli ljudje že pred desetimi leti.