Na poti k Mestu

Nova Gorica in Koper, dve očesi v primorski glavi, imata nasprotno pozicijo: eno gleda morje, drugo hribe, eno sanja v višino, eno po tleh. V Kopru v zadnjem času vznikajo sanjarije o “dubajskih” stolpih, v Novi Gorici vzburjajo tlaki. A mesti vendarle druži skupna značilnost: mediteranskost. Za Koper je samoumevna, za Novo Gorico ne. Zrasla je sicer iz Ravnikarjeve ideje narediti mediteransko mesto, ki diha. Ideja pa je izpuhtela takoj, ko je zmanjkalo novcev in so jo začeli urejati po delih, vsak po svoji zamisli.

Nova Gorica je shizofrena in zato za nekatere celo simpatično zmedena, za druge pa zmazek. Posamične rešitve, tudi tiste, ki same po sebi niso napačne, ne prinesejo dodane vrednosti, pač pa so le nova krpa v mozaiku tisočerih. Mesto ima trg, a je brez trga. Ima Kidričevo ulico, a nima korza. Simbol te zakrpanosti brez duše in konteksta je prav center mesta z Bevkovim trgom na čelu.

Odločitev, da se bo trg in njegovo okolico prenavljalo, je seveda na mestu. Brez polemik, ali je smiselno, da občina v kriznih časih v svoje središče - od Bevkovega trga in ploščadi Vrtnica do bližnjega rolkarskega poligona - vrže tri milijone evrov davkoplačevalcev, verjetno še nekaj časa ne bo šlo. Tudi to, da bodo trakove v obnovljenem centru rezali tik pred volitvami, je povedno.

Ne glede na to pa je preobrazba nujen korak, da Nova Gorica sploh začne dobivati Podobo. Ni dvoma, da ji bo sodoben rolkarski poligon dal urban pečat in bo napolnjen z uporabniki. Pravi test pa bosta Bevkov trg in okolica. Ne njegovi lepi novi tlaki, klopi in luči, pač pa, ali bodo prenovi sledile vsebine, ki prinesejo urbano dušo, mediteransko odprtost, identiteto, če hočemo. Le to bo dodana vrednost, ostalo so zgolj hladni tlaki. Upati je, da bo tako. Opomnik, kako se stvari lahko sfižijo, namreč stoji le lučaj stran. Eda center, ki je bil narejen, da bo svetilnik in združevalec meščanov, je že dolgo le na pol prazna lupina ...