Na poti v prihodnost

Na čem stoji primorski ponos? Na naši zgodovini, seveda. Na prihodu fašizma, na požigu Narodnega doma, na prepovedi slovenščine v šolah in kruti politiki raznarodovanja, na prvem in drugem tržaškem procesu, na Tigru, na abesinski vojni, na specialnih bataljonih, na NOB, ki je bil zaradi fašistične izkušnje odrešitev za Primorce vseh barv in prepričanj ... In tudi na anekdotah. Ko je prišel Emilio Graziolli (sekretar fašistične stranke v Tržaški pokrajini, pozneje pa prvi mož Ljubljanske pokrajine) na Suhorje v Brkinih, so ga morali vaščani pozdravljati z vzkliki: 'Duče, duče!' A eden od domačinov, malo 'furbast', je ob strani kričal: 'Büče!' Vaščanka, ki zaradi zaostalosti ni razumela dogajanja, pa je vpila: 'Štüce, štüce!' In Suhorci so se smejali za hrbti fašistov ...

Drobcena anekdota iz tistih časov nosi v sebi dragoceni sporočili. Četudi so bili Primorci zatirani, so se počutili močnejši od svojih zatiralcev. In razumeli so svoj čas; razpoznali so zgodovinsko težo dogajanja in se - tudi za ceno lastnega življenja - postavili na pravo stran.

Danes se radi s ponosom oziramo nazaj. Tako je tudi prav, a včasih se zdi, da razen oziranja in poudarjanja, kako drugačni smo od vseh ostalih Slovencev, ne storimo prav veliko, da bi se lahko tudi naši potomci s ponosom ozrli na našo generacijo.

Obmejnost in obmorskost, ki nudita dobre razmere za razvoj gospodarstva in turizma, stik z italijansko in hrvaško kulturo ter kar dve univerzi, bi morali biti konkurenčna prednost tega prostora. Pa so? Bolj kot o dosežkih moramo mediji poročati o tem, kako so si vodilni v nekaterih podjetjih polnili žepe, kako se na primorski univerzi odvijajo zdrahe, ki ne koristijo nikomur, kako zamejci izgubljajo pravice. Obenem pa domačini na Krasu kar tekmujejo v znanju italijanščine, ko se pogovarjajo z Italijani, ki se priseljujejo v kraške vasi ...

Vsak čas je po svoje usoden. Kaj bomo odgovorili, ko nas bo prihodnost poklicala na zagovor?