Na pragu blaginje

Občina Ilirska Bistrica menda zadnjih 20 let ni imela sreče. Osamosvojitev Slovenije ji je s postavitvijo nove državne meje prerezala gospodarsko vez z Reko, gradnja avtoceste do Jelšan se že nekaj vladnih mandatov zdi le zbujanje lažnih upov, ptiči so izničili obete o renti, ki naj bi jo občina dobivala po postavitvi vetrne elektrarne na Volovji rebri, za povrh pa je dolga leta trpel še bistriški ponos zaradi umestitve občine v notranjsko-kraško regijo.

Zarota, bi lahko rekli. Vanjo verjame prenekateri Bistričan, kot žrtev pa se že od osamosvojitve obnaša tudi bistriška politika. Za stagnacijo, če že ne nazadovanje občine, so bili krivi vsi, le Bistričani sami ne. Zadnji dve desetletji sta tako minili v prebolevanju travm zaradi opeharjenosti in ne toliko v iskanju rešitev v okoliščinah, kakršne pač so.

Začetek leta 2013 prinaša obilo dobrih obetov. Čeprav se Bistričanom ni uspelo umestiti v obalno-kraško statistično regijo že v evropski finančni perspektivi 2014-2020, se vseeno bliža dan, ko se bo občina s selitvijo v novo regijo smela počutiti primorsko. Na ta račun bo morda prikrajšana za razvojna sredstva, a če jo bo to motiviralo, da začne aktivno voditi svoj razvoj, bo selitev poplačana.

Včeraj je Janševa vlada - po bržkone namernem zavlačevanju Pahorjeve ministrske garniture - spet zagnala kolesje določanja trase za avtocesto do Jelšan. Gre za eno od prioritet ministra Černača še iz časov, ko je bil poslanec, in morda tudi za pragmatizem SDS, ki ima v Ilirski Bistrici tako močno volilno bazo, da je tam izvoljen kateri koli njen kandidat. S tem ni nič narobe: naloga politike je prav to, da služi ljudem, in stvari so se premaknile v smer, ki si jo Ilirska Bistrica želi. Vse bliže je tudi dan, ko bo v EU vstopila Hrvaška, hkrati s tem pa bo padla državna meja.

Kmalu bi torej lahko izginili trije zunanji krivci, na katere se je Ilirska Bistrica vsa leta sklicevala, ko je iskala razloge za svojo zaostalost. Vendar, Bistričani, previdno! Ko se bo to zgodilo, izgovorov ne bo več.