Na rdeči preprogi

Konec tedna je minil brez državne proslave. Ni bilo prepirov o praporščakih, razprav o lokaciji, o zastonj ali nespodobno dragih nastopajočih. Ni bilo kritik režiserja, ki je tako vzvišen, da ga nihče ne razume, ali tako slovensko zarukan, da ga nihče ne jemlje resno. Ni bilo štetja kitic himne in neprimernih izjav in vklopov v živo s težavami z zvokom.

Pa je bilo res tako?

Kajti imeli smo rdečo preprogo, zvezdnike v črnih avtomobilih, nasmeške in rokovanja. Napetost v glasu, dramaturški lok, predstavnike za stike z javnostjo s skrivnostnimi nasmeški. Škatle, kulise, rute, kravate, čevlje, preproge. Novinarke, ki so se na hitro česale in si lomile pete na peščenih potkah, štetje sekund in posebna poročila.

V bistvu smo vzpostavili nov žanr. Spanca nam ne kratijo več le dirke formule ena na drugi celini, boksarski dvoboji v ZDA in podaljški tekem v ligi prvakov. Ko zvečer človek ne pride v posteljo, pa čeprav ga mož ali žena prosi, moleduje in mu nazadnje grozi, je kriv: kongres.

Napet kot psihološki triler, pristen kot resničnostni šov, brez konca pomemben in do kraja naš. Pa še začinjen s spretnim marketinškim prijemom. V dvorano ne spustijo kamer, da ne bi prali umazanega perila v javnosti. Raje preko družabnih omrežij v svet spuščajo le najbolj sočne in mastne madeže. Cela “žehta” se zna namreč zavleči, kar pa je, se ve, slabo za gledanost.

Po kongresu gotovo prideta vladna kriza in politična tragedija. Z malo sreče kakšen odstop, nezaupnica in interpelacija in predčasne parlamentarne volitve, ki se prištevajo evropskim in že grozečemu referendumu ter seveda županskim volitvam.

Vmes bo na desetine rokov, odlogov, ultimatov, napovedanih novinarskih konferenc in izjav za javnost. In politik bo elegantno odkimal in z državniško dvignjeno roko dejal: “Ne, ne. Danes nič o tem. Svojo odločitev bom javnosti sporočil v torek”. “Khm, oprostite, a lahko ne v torek,” ga bo prosil televizijski urednik, “prekriva se s tekmo.” “Kaj pa petek,” vpraša politik. Urednik odkima: “Petek je že rezerviral vodja opozicije za razkritje obremenjujočih dokumentov. Sreda bi bila v redu, morda tudi četrtek, vsekakor pa ne sobota. Takrat je Moja Slovenija.”

Proslave bodo postale nepotrebne. Televizijski program bo rešen. Gledalci pa … če jim kaj ni prav, naj grejo na Twitter.