Na vrsti so kmetje

Nagnjenost k zapletanju in predpisovanju je v funkciji samozadostnosti birokracije, je že pred sto leti opozarjal nemški sociolog Max Weber. Birokratsko mojstrstvo se je v tem času seveda izbrusilo, domovinsko pravico pa dobilo tudi v naših uradih. Zadnji primer je sistem izračuna katastrskega dohodka, ki so ga utemeljili s posodobitvijo, čemur ni mogoče oporekati. A zapletenost sistema izračuna katastrskega dohodka je tolikšna, da bega tudi poznavalce. No, geodetska uprava se je že “izkazala” s kompliciranjem ob izračunu vrednosti stavb, matematični algoritem za Nobelovo nagrado pa je v sodobni slovenski zgodovini tudi enotni plačni sistem za javni sektor.

Novega izračuna, o tem ne moremo dvomiti, niso pripravili, da bi zmanjšali dajatve kmetom. Po eni strani jim obljubljajo nove spodbude in jih vabijo k širitvi obsega pridelave, da bi izboljšali porazno slovensko bilanco samooskrbe, po drugi pa jim nalagajo še neznane nove obveznosti.

Davčno obremenjevanje mora biti pravično, obveznosti pa sorazmerne. Dobro je tudi vedeti, koliko bo država iz pobranega vložila nazaj v posamezne sektorje, zlasti produktivne, na katerih pravzaprav sloni. Ko nedvoumnih odgovorov na ta vprašanja ni, se krepi dvom, njegov naslednik pa je nezadovoljstvo. “Nobena doba še ni bila tako velika po svojih vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih,” je še ena, prav tako blizu sto let stara misel, ki ji lahko danes mirno pritegnemo. Kot še marsikaj za univerzalno in brezčasno rabo jo je zapisal Srečko Kosovel.

Kmetje se seveda ne izogibajo svojim obveznostim, radi bi pa vedeli, kakšne bodo v prihodnje. Nekatera povišanja katastrskega dohodka na papirju delujejo strašljivo in razoroževajoče, zato je najmanj, kar smejo kmetje pričakovati od države, da jih ustrezno in korektno seznani o njihovih obvezah. Ostali pa k temu dodajamo, naj jih ne potiskajo med papirje, njihovo mesto je na polju in v hlevu.