Nabite pištole

Luški sindikalni levi so včeraj dobili nekaj mesa. Drugi človek v podjetju, Tomaž Martin Jamnik, plen, ki jim je že nekaj časa dišal, je vendarle padel.

Sindikati lahko zabeležijo zmago, ne prvo: prav njihov upor je pred tremi leti končal očitano naložbeno vehemenco, izčrpavanje podjetja in druge nepravilnosti pod taktirko uprave Roberta Časarja, za kar - sicer zelo počasi - tečejo kazenski in odškodninski sodni postopki. In prav s sindikalnim blagoslovom je takrat izza vogala nepričakovano prišel sedanji šef. Kar je razjezilo celo del takratne vladajoče politike in je že kazalo, da bo obdobje Gregorja Veselka v pristanišču nepomembna epizoda. Še dolgo se je obdržal, danes pravijo ciniki.

A prav dolgo se najbrž ne bo več. Pa ne le zato, ker se je z ravnanjem ob stavki žerjavistov in protestu pogodbenih delavcev dokončno zameril sindikalistom. Prebujajo se tudi drugi, lokalni in državni, apetiti. Že zdaj je jasno, da je Jamnikova glava na sindikalnem pladnju le znanilka rušenja celotne uprave.

Glede na to, da bodo nadzorniki razpravo o zaupnici nadaljevali sredi maja in da Jamnik odhaja s prvim junijem, bosta član in predsednik uprave morda celo skupaj pakirala kovčke. Tudi če bo Veselko dobil zeleno luč nadzornikov, pa se lahko na julijski skupščini še vedno odvrti standardni scenarij ob menjavi vlad: najprej novi nadzorniki in nato “naša” uprava.

Zaposleni v Luki so zadnje mesece že navajeni, da ob vsaki bližajoči se seji nadzornega sveta izbruhne nekakšno vojno stanje. Veselko pa, ki so mu šteli ure do odhoda, še preden je sploh vstopil skozi vhodna vrata, bi moral biti bolj kot kdorkoli drug navajen delati s pištolo, prislonjeno na sence. A Luka Koper ni strelišče niti bojišče. Temveč gospodarska družba, ki daje kruh več kot 700 zaposlenim in predvsem: upravlja edino slovensko pristanišče.

Tisti, ki držijo prst na petelinu, (vsaj) tega ne bi smeli (spet) pozabiti.