Nacionalni interes

Tisto, kar pride na mizo in gre v usta, je vse močnejši turistični potencial. Globalizirani “zmešani” (fusion) kuhinji je odklenkalo, še McDonalds svoja globalna načela zavija v regionalni celofan. Gastronomska podoba določenega kraja postaja ena od najmočnejših in najdlje živih podob, nenazadnje je v vrhu spominov obiskovalcev od drugod, kot so ugotovili italijanski raziskovalci.

Konec leta pride na knjižne police po vsem svetu dolga vrsta kulinaričnih vodičev z namigi, kje kaj ponujajo in kako znajo to pripraviti. Zelo pogosto je ponudba tudi ovrednotena z zvezdicami, sončki, kuharskimi kapami, žlicami, vilicami in podobnim. Kriteriji za prepoznavanje odličnosti, kreativnosti in vrhunskosti so različni, a praviloma ocene kar držijo.

Slovenija je s tovrstnimi izdajami veliko, veliko slabše pokrita kot kulinarične velesile. Razlogov je več, najpomembnejši pa je majhnost tržišča. Zares vrhunska ponudba je sorazmerno omejena, pa tudi potencialnih kupcev je premalo, da bi kulinarični vodiči lahko zdržali stroškovni pritisk. Pri nas imamo le eno, resnici na ljubo zelo mlado dovolj ambiciozno tovrstno letno publikacijo, naši zahodni sosedi jih imajo na kupe. Na srečo so v nekatere najbolj odmevne uvrstili tudi vrhunske obedovalnice ob meji, kar je za tamkajšnje gostince izjemna promocija, ki jo občutijo z obiskom zvedavih sosedov.

Od letos je del slovenske kulinarične krajine uvrščen tudi v najvplivnejši avstrijski gastronomski vodič Gault Millau. Avstrijci so vodičem pripravljeni veliko bolj zaupati kot slovenska javnost, ki gre pogosteje “na sigurno”. Kljub temu da so nekateri naši ocenjevalci avstrijskim kolegom očitali nekoherentnost in površnost, pa je korak naprej tolikšen, da okrog njega ne bi smeli pretirano dlakocepiti.

Pri razumevanju in umeščanju pomena gastronomije za turizem in turistično promocijo, v Sloveniji nismo prav dosledni. Turistični promotorji gastronomijo umevajo kot nekaj, kar pač je in gre zraven, ne pa kot vse bolj ključni in osrednji del turističnih doživetij. Z nekaj akcijami se na srečo premika na bolje, a sistemski pristop, za katerim bi stale državne ustanove, vselej zastane na pol poti.

Levji delež je tako na entuziastičnih posameznikih, bodisi iz gostinskih vrst bodisi med njihovimi podporniki. Podobno je tudi z drugim gastronomskim jedrom, vinom. A se, to je treba priznati, premika na bolje. Zlasti lokalni turistični dejavniki v nekaterih krajih zelo dobro razumejo pomen gastronomije, ne le za turistično promocijo, tudi za samozavedanje in utrjevanje lastne kulturne identitete. Izpostaviti velja akcijo Energija okusov, ki je dvignila prepoznavnost spodnje Vipavske doline, portoroška romanja po tujini z lokalnimi ponudniki, k lokalni ponudbi usmerjen projekt Gostilna Slovenija obrtno-podjetniške zbornice, Gastronomske zaklade Istre in še vrsto posamičnih, enkratnih akcij.

Na državni ravni se premika s kampanjo za višjo stopnjo prehranske samooskrbe, ki je enega od vrhuncev doživela s slovenskim zajtrkom za šolarje. A en dan z domačim kruhom, mlekom, maslom in medom je verjetno premalo, da bi se trendi zasukali v želeno smer.

Osrednje vprašanje razvoja, prepoznavnosti in razširjenosti kakovostne slovenske gastronomije je, kako iz drobnih podobic narediti čvrsto, prepoznavno sliko. Stalna prisotnost, ne zgolj kampanjsko zaletavanje, je gotovo ena od neizpolnjenih nalog. Da bo “narejeno v Sloveniji” postala uveljavljena blagovna znamka, bo počasi treba razumeti, da nekatere zadeve pač niso merljive na kratek rok. Prepoznavnost in uveljavljenost gastronomije gotovo sodi mednje, njena razvoj in promocija pa bi lahko, kot je to na kar nekaj koncih v naši bližini, postala del šopka tako imenovanih nacionalnih interesov.