Naj jedo breskve

Precej možnosti je, da se bo novica o selitvi proizvodnje Fructala iz Ajdovščine izkazala za pretirano. Ampak pregovor, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, je za primorsko gospodarstvo in kmetijstvo slaba tolažba. Enako resnični sta namreč še dve stari ljudski modrosti.

Prva se glasi: kjer je dim, je tudi ogenj. Analitiki ugotavljajo, da bi bila selitev proizvodnje za srbskega lastnika, ki na domačem dvorišču in južno od njega dobi cenejšo delovno silo, cenejšo surovino in ugodnejše pogoje poslovanja, najbrž smiselna in razumna. Radunovi so se z izjavami o svojih načrtih s Fructalom v preteklosti že opekli in zarekli. Krivdo za ogorčenje so pripisali nesporazumom, sedaj pa že namigujejo na zlonamerne govorice. In medtem ko pletejo teorijo zarote, so njihovi odgovori vse krajši in vse bolj nedoločni.

Druga modrost, ki jo bo težko spraviti izpod nog, pravi, da je po toči zvoniti prepozno. Fructal je kolateralna škoda največje slovenske lastniške polomije. Ta pa je bila, pa naj se levi in desni politiki prepirajo kolikor hočejo, del povsem zgrešene, ampak široko sprejete in podprte strategije upravljanja s slovenskim gospodarstvom, proti kateri nihče od velikih ni dvignil glasu. Fructal ima po toči lastnika, od katerega ni niti razumno niti pošteno pričakovati, da bo skrbel, kaj, če sploh kaj, bo raslo na naših njivah. Res je, da kdor seje veter, žanje vihar, ampak ta poduk je zdaj že odveč. Prihodnost zahteva predvsem spoznanje, da je vsak svoje sreče kovač. Nihče ne ve, kakšna bo prihodnost Evrope, če bo evro obstal, če bo zdržala unija. Ampak vsi vedo, da bodo ljudje vedno morali jesti. Kaj bodo velmožje rekli vipavskim kmetom, če bodo izgubili še tistih sramotnih 25 centov? Lahko se zgledujejo po Mariji Antoinetti, če je tisto o potici sploh res dejala, in jim rečejo, naj jedo breskve. Ampak zgodovinska dejstva, ki pričajo o tem, v kateri košari so končale francoske kronane glave, so zgovorna. In modrejša od vsakega pregovora.