Najlepši poklic in najtežja služba

Morda nikdar niste razmišljali o tem, morda se vam ni zdelo pomembno, morda pa ste že slišali, pa potem pozabili. Zato je prav, da kar takoj zapišemo: novinarke in novinarji, ki ustvarjajo vsebino tega časnika, imajo najlepši poklic in hkrati eno najmanj hvaležnih služb na svetu. Saj ne hodijo na krizna žarišča, bo rekel kdo, cunamijev in potresov tudi ni, ebola in Islamska država sta nam k sreči prihranjeni, kaj je potem narobe? Natanko to. Vojno poročevalstvo je resna in nevarna stvar, a vsak novinar se odloči, ali se bo v to podal ali ne. Bo šel nekaj tisoč kilometrov daleč, da bo poročal o vojni med tujci, ki govorijo nerazumljiv jezik, molijo drugačnega boga, jedo drugačno hrano in imajo drugačne navade ali ne. Novinar medija, kakršne so Primorske novice, pa se nima kaj odločati. Če hoče svoj poklic opravljati kakovostno, odgovorno in z vso resnostjo, mora poročati o dogajanju v svojem okolju.

In tu nastopi zoprnija.

Ker če so pri gradnji zdravstvenega doma kradli, obstaja možnost, da je bil zraven tudi kateri od staršev, s katerim se vsak dan srečujemo, ko pripeljemo otroka v šolo. Ko so se močni fantje zapletli v strelski obračun, je bil morda zraven dobri prijatelj iz otroštva. V tisti prometni nesreči je morda umrl kdo, ki nam je ali nam je bil ljub. A če hočemo o stvareh poročati odgovorno, potem je treba čustva poriniti ob stran. In strinjali se boste, drage bralke in bralci, da je bistveno lažje biti hladen in neusmiljen, ko gre za popolne tujce, kot ko gre za ljudi, ki jih poznamo z ulice, s plaže, iz pevskega zbora ali s popoldanske rekreacije. Naši novinarji to zmorejo, poročajo objektivno, pošteno, predano, ne meneč se za poznanstva, vikende, rojstne dneve in načrtovane piknike. Ko je treba na teren, novinar gre - in pričakuje, da bodo to njegovi bližnji razumeli. Čeprav ve, da to v resnici lahko razume le nekdo, ki je tudi sam novinar.

Tisti, ki jim stvari približno niso jasne, novinarjem radi oponesejo, da v glavnem sestankujemo, telefonarimo, ves čas nekaj tračarimo, visimo po bifejih, doma nas ni nikdar, brskamo po internetu, sem in tja se kam odpravimo, poslušamo, kaj ljudje govorijo, in potem vse skupaj zapišemo. A to je delo?, pravijo. Je, in to prekleto zahtevno. Je že res, da počnemo tudi vse to, a tretja kava, ki jo pijemo, morda ni le kava. Pogosto se za tako vsakodnevnim opravilom skriva tisto, zaradi česar smo tu - nabiranje in predvsem preverjanje informacij. Najboljše zgodbe se namreč pogosto začnejo kot trači, kot nepreverjene informacije. In tu vstopimo novinarji. Preverjanje informacij je zahtevno delo, vedno se pojavi kdo, ki bi nam ga rad otežil ali pozornost speljal drugam. Vplivneži pri tem ne izbirajo sredstev. Novinarjem ponujajo trgovanje z informacijami, pri občutljivejših temah padejo tudi obljube o podkupnini. Urednike kličejo in jim grozijo z odvetniki. Direktorje kličejo in jim žugajo z odpovedjo naročnine ali odtegnitvijo oglaševanja. Medij, ki svojo vlogo jemlje resno, v takšnih primerih vztraja. Zaradi sebe, svojih novinarjev in predvsem bralk in bralcev. Kajti zanje pravzaprav počnemo vse, kar počnemo, pa če je lokalnim vplivnežem to še tako zoprno. Zadnjih deset let vsak dan. In ne računajte na to, da bomo tako kmalu nehali.