Najprej otroci, najprej naši

Nazadnje se je zgodilo ob plemeniti pobudi novogoriških gostincev, ki so se odločili, da bodo kuhali za ukrajinske begunce. Še prej ob novici, da bodo prebežniki nastanjeni na Debelem Rtiču. Kaj pa naši lačni ljudje? Kaj pa naši otroci, ki ne morejo na morje? Tako so spraševali dežurni kričači na družabnih omrežjih. Seveda se to ne spodobi. V letu 2022 bi bili lahko dovolj pametni, da bi razumeli koncept solidarnosti in načelo humanizma. O tem sploh nima smisla razpravljati. Pri Hrastu so med korona krizo kuhali za gasilce. Humanitarno društvo KID, ki organizira novogoriško kuhanje, ima za seboj leta vsakodnevne in nesebične pomoči družinam in posameznikom v socialni stiski. Tisti, ki pomagajo, pomagajo vsakič in vsem - našim, vašim, beguncem, brezdomcem, šolam, domovom upokojencev, sosedom in sodelavcem.

Tisti, ki ne pomagajo, pa ne pomagajo nikoli. Med kričači na spletu so slednji najbrž v večini. Ampak zamahniti z roko in reči, češ, da ljudje ne razumejo in da so sebični, je vendarle prelahko.

Dihamo strah. Ki ga je oblast v času epidemije negovala, ga sistematično ohranjala in povečevala, velikokrat na račun solidarnosti, empatije in tovarištva.

Soočiti se je treba s tem, da živimo v takšnih časih in takšnih razmerah. In čeprav za zlivanje žolča na nič krive begunce in ljudi, ki skušajo po najboljših močeh pomagati, ni opravičila, vendarle so vzroki.

Na letalih je navodilo, da moramo ob padcu pritiska najprej namestiti masko sebi in šele nato otroku ali šibki osebi, s katero potujemo. To je najbolj banalen primer starega načela, da moraš pomagati sebi, če hočeš pomagati drugim.

Je slovenska družba v tem trenutku v dovolj dobri kondiciji, da pomaga? Kakšen zrak dihamo? Dihamo pesimizem. Ljudje težko pridejo do zdravnika, ne najdejo mesta v domovih za starejše, skrbi jih za otroke, ki so preskočili dve leti šole, skrbi jih za službe, skrbi jih za podražitve, ki se napovedujejo ob že tako visokih življenjskih stroških in plačah, ki stagnirajo. Dihamo sovražnost. Prihajamo iz obdobja, ko je oblast v državljanih sistematično podžigala mržnjo do drugačnih, tudi ali predvsem do beguncev, ko je krepila nezaupanje do družbenih podsistemov - učiteljev, policije, sodstva, z zgledom nižala raven komunikacije in ustvarila javni prostor, v katerem noben udarec ni prenizek. Dihamo strah. Ki ga je oblast v času epidemije negovala, ga sistematično ohranjala in povečevala, velikokrat na račun solidarnosti, empatije in tovarištva.

Kričači seveda še vedno nimajo prav. Ampak ali se res čudimo, da jih je toliko? In da so tako glasni?