Najprej radarji, potem kamere in čipi

Ko bi se moralo ljudstvo veseliti, da je državi uspelo dobiti novo posojilo, je novico zasenčila mariborska novotarija. V državi so nasedla že številna javno-zasebna partnerstva, omenimo le ne povsem dokončane Stožice in koprsko Bonifiko, kjer se je zataknilo še nekaj korakov prej. Vendarle pa jim je uspelo v Mariboru, evropski prestolnici kulture. Po nekaj poskusih, gradnji športne in turistične infrastrukture za univerzijado in kulturne za letošnje manifestacije, ki se niso izšli, so na mestnih ulicah uspeli vzpostaviti cestni nadzorni sistem s približno 30 radarji.

Družbena refleksija z razpravami o etiki, odgovornosti, emancipaciji in še čem, razstave, ki odstirajo zgodovinske temne lise ali pa širijo meje vedenja o človeški domišljiji in ustvarjalnosti, koncerti, predstave in vse ostalo, kar je potekalo v okviru evropske prestolnice kulture, je bilo dano v kot z eno potezo: javno-zasebnim partnerstvom za nadzor upoštevanja predpisov o hitrosti vožnje z avtomobilom.

Utegnili bi pomisliti, da gre za sofisticirano umetniško instalacijo, nenazadnje k takšnemu razmisleku napeljuje limonadno nadaljevanje v prvih dneh po vklopu nadzornega sistema. Najprej so sporočili, da kazni za kršitelje ne bo, da bodo dobili le opozorilo, potem pa še, da bodo ta teden v križiščih z radarji hostese hodile gor in dol z nekakšnimi prenosnimi znaki o omejitvi hitrosti v rokah. Kot po boksarskem ringu pred začetkom posamezne runde. Droben medklic: mar ni bil ljubljanski župan skoraj pribit na zid kot rušitelj pravne države, ko se je odločil za amnestijo prekrškarjev ob nekem dobro obiskanem dogodku v Stožicah in je olisičenim zagroženo kazen spremenil v opozorilo?

Naivno bi bilo verjeti, da gre v mariborskem primeru, ki je izzval revolt in tudi že prve požige tamkajšnjih robocopov, zgolj za skrb za prometno varnost. Konec koncev se mora vsakdo, ki se vključuje v promet, zavedati odgovornosti do sebe in do drugih, saj na cesti nisi sam. Kršitev cestno-prometnih predpisov je sankcionirana. Tako je tudi prav, kot je seveda prav, da se kršitve ugotavlja. A serijsko postavljanje radarjev za vsak vogal pomeni izjemno in izrazito nezaupanje do someščanov, v tem primeru, če hočete, tudi do volilcev.

Ne spoznam se na sociologijo in psihologijo voznikov in vožnje in ne vem, kakšno je ustrezno razmerje med preventivo in kaznovalno politiko. A ne dvomim, da so šli s temi radarji v Mariboru predaleč. Čeprav, bi utegnil reči dvomljivec, je imela namestitev tudi nekaj soli, sicer ne bi zabeležili toliko kršitev v tako kratkem času. Ostanimo še malce na cestah. Prometna signalizacija pri nas je obupna, znaki, ki jih je neskončno veliko, so skoraj non-stop v kakšnem nasprotju med sabo in splošnimi pravili, ceste pa tudi so, kar so. V Mariboru te dni menda ni dobro biti pešec, saj šoferji ne opazujejo prometa pred seboj. Pogledujejo za znaki z omejitvami in buljijo v merilec hitrosti.

Morda so v Mariboru z novim ukrepom res razmišljali le v povezavi z varnostjo, a posledično, če ne že vnaprej, tudi malce s proračunom. Pravzaprav so morali, saj bo radarje treba odplačati. Da nikomur ni prišlo na misel, da pa morda pretiravajo z nadzorovanjem, je druga plat istega razmisleka. In sklep je, da se nekaterim tukaj in zdaj, začenši v evropski prestolnici kulture, očitno zdi samoumevno, da morajo imeti ves čas vse pod nadzorom.

Nesrečni radarji niso le mariborska zgodba. Še dobro, da je mleko vzkipelo, sicer bi imeli radarje jutri na vsakem koraku. In pojutrišnjem kamero, čez teden dni pa nekje pod kožo že čip. V steklenem stolpu se gotovo čudijo, čemu tako burne reakcije na še en prijazen ukrep. Seveda, nevedno ljudstvo ni hvaležno. Skrbi ga le to, kako bo nagajalo tistim, ki zanj skrbijo in v njegovem imenu sklepajo javno-zasebna partnerstva. Najprej so jih z bankirji, gradbeniki in ostalimi nepogrešljivimi za razmetavanje denarja, zdaj jih s takšnimi, ki obvladajo nadzor. Ko so vzeli iz enega žepa, je skušnjava, da se ne bi lotili še drugega, očitno prevelika.