Najšibkejši člen

Pogled na kratko zgodovino slovenske samostojnosti razkrije, da je bilo pravosodje ves čas “hvaležna” politična tema, v katero so brez večjih zadržkov drezali levi, desni, neodvisni, neopredeljeni ... Enkrat bolj eni, drugič bolj drugi - pač glede na to, kdo je bil trenutno na oblasti, in kakšen je bil čigav interes. Izmed treh vej oblasti je bilo pravosodje vedno najšibkejši člen. Kar je po svoje paradoksalno, saj imajo predstavniki ostalih dveh vej oblasti omejen mandat, sodstvo pa ne.

Včerajšnja izredna seja parlamenta o stanju v pravosodju ni postregla z ničemer bistveno novim: prepričevali so se prepričani, razpravljali o zadevah, ki se v političnih krogih, posledično pa tudi v medijih, ponavljajo iz dneva v dan. Zagotovo ne drži teza o dveh pravnih državah, kajti povprečnemu državljanu postaja vse bolj jasno, da pravne države, vsaj takšne, kot bi morala biti, ni. Pa ne od danes, ne od lani, “brada” je daljša in še nobeni oblasti doslej ni bilo v interesu, da bi bilo drugače. Znano je, kdo pripravlja zakone in kdo jih sprejema, sodstvo je v končni fazi le tisto, ki jih izvaja.

Zakone pa je mogoče ustvariti takšne ali drugačne. Spomnimo se samo Berlusconija, ki se je uspel s spreminjanjem zakonodaje izogniti (nekaterim) kazenskim postopkom in krepko načeti pravno državo. Pa je, mimogrede, še vedno predsednik italijanske vlade ...

Zanimivo je, da “problemi” slovenskega sodstva priplavajo na površje, ko se v postopkih pojavijo “pomembna” imena, ko pride do popolne politizacije tudi pri tistih postopkih, ki s politiko nimajo ničesar skupnega. In ko se pravosodju odreka avtonomija, so posledice za pravno državo lahko katastrofalne. Prav tako tudi odločitve, ki jih politika sprejema v nasprotju z mnenjem pravne stroke.

Pa se je sodstvo zmožno postaviti zase, za stroko, za pravno državo, se upreti takšnim in drugačnim vplivom politike? Skoraj dvajset let zgodovine kaže, da premalo. In žal premalo odločno.