Napad na humanost

Kri, ta izjemno pomembna življenjska tekočina, ki ohranja življenja nepreglednih množic ljudi, je edina, ki je ni mogoče pridelati v laboratoriju.

Zato je še toliko pomembneje, da so jo vsak dan, leto za letom, pripravljeni mnogim težkim bolnikom podarjati povsem neznani ljudje. Ljudje torej, ki pri nas - za razliko od mnogih drugih držav po svetu - to počnejo anonimno, zlasti pa brezplačno.

Ob tem pa je skoraj nepojmljivo, da jih pri tem humanem razdajanju sebe, saj darujejo del svojega telesa, ovira vse več delodajalcev. Kajti uzakonjen prosti dan, ki krvodajalcu pripada zato, da znova lahko dela in živi naprej, moti vse več direktorjev, šefov in delovodij.

Morda bi vsa ta množica kapitalistično deformiranih vodij, ki skušajo v želji, iztisniti iz podrejenih še zadnje atome moči, vse skupaj dojemala drugače, če bi se znašli na nitki med življenjem in smrtjo.

Kajti tedaj, ko te doleti huda nesreča ali moraš nujno na operacijo, je porok za uspešen izid zdravljenje - in preživetje - tistih nekaj vrečk krvi ali krvnih pripravkov, ki ti jih spustijo v žilo. Tedaj je še kako pomembno, da je pri roki prava (tvoja) krvna skupina neznanega darovalca.

Bolniki nikdar ne zvedo, kdo jim je s krvjo pomagal, da so ostali živi. Tudi njihovi svojci ne. Veliko pa se jih zatem, ko ozdravijo, kar nekaj časa v sebi sprašuje, kdo jim je podaril - življenje. Kajti poleg spretnih zdravnikov je bila odločilna prav tista vrečka krvi, ki je napajala njegovo žilo tedaj, ko je nihal med življenjem in smrtjo.

Tudi v Istri živijo ljudje, ki bdijo nad svojim zdravjem in jim je krvodajalstvo življenjski slog. Preprosti, humani in ljudje z velikim srcem so. Da je to res, dokazuje jubilej izolske transfuziologije.

Zato ni mogoče dojeti, da ljudi zavoljo krvodajalstva vodilni vse bolj šikanirajo. Take šikane so predrzen napad na humanost.