Napake

Državljani smo vajeni, da nam država prej vzame kot kaj da. Napake so redke, pa še te vestni državni uslužbenci odkrijejo tako hitro, da si človek nima časa niti dobro ogledati, kako visok zmotni znesek se je znašel na njegovem računu.

Res redko pa se zgodi, da država državljanom odmeri bistveno preveč in se tega zave šele skoraj tri leta kasneje. Nekako tako, kot se je zgodilo v primeru vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje za 80 podgrajskih upravičencev, kjer je šele novo vodstvo državnega pravobranilstva ugotovilo, da so se pred tremi leti pri vračilu ušteli za kar 366.000 evrov.

Znesek je za povprečnega državljana zelo visok. Prav tako za državo, ki bi s tem denarjem, denimo, letos izpeljala več kot pol obnovitvenih del v parlamentu.

Zadeva naj bi se za državo dobro zaključila. Od ilirskobistriške občine bo - kot so prepričani na državnem pravobranilstvu - dobila povrnjen zmotni znesek. In državna malha bo debelejša za dobrih 360.000 evrov, ki ji bodo v času krize prišli prav, pa četudi za reševanje kakšne izsušene banke.

Državni volk bi bil v tem primeru gotovo sit in davkoplačevalska koza cela, če ne bi vrnjen znesek med upravičenci in občino povzročil prave zmede, ki je pravzaprav tudi pripeljala do tega, da je pravobranilstvo ugotovilo “računsko napako”.

Zato brez vprašanj ne gre. Bi napako našli, tudi, če bi se podgrajski upravičenci strinjali z županovim predlogom in bi večino denarja dobila krajevna skupnost?

In kaj bi bilo, če bi upravičenci ali krajevna skupnost denar že porabili, kar v vseh teh letih, odkar je država denar nakazala, niti ne bi bilo tako presenetljivo?

In ali bi bilo morda za kredibilnost ustanove modro, če bi se odpravljanja napake lotila z opravičilom občini ali upravičencem, namesto z napovedjo tožbe, če denarja ne bo nazaj?

In nenazadnje - bodo ob teh vprašanjih v prihodnje morda služili odvetniki in bo “računska napaka” države končala v njihovih žepih?