Naprej v preteklost

Tovarne delavcem! Saj se še spomnimo znamenite maksime, ki je spremljala boj delavskega razreda! Časi samoupravljanja so minili, prišli so novi. Časi, ko smo po pošti dobili certifikate, in potem, če smo jih sploh vložili, z delnicami živeli z občutkom, da je še vedno vse naše. Čeprav pravzaprav nismo vedeli, kaj bi s svojimi deleži v podjetjih sploh počeli. Na soupravljanje pa smo pozabili. Popustili smo interesu kapitala, se pustili premamiti privlačnim ponudbam in delnice smo prodali, ker smo verjeli le denarju v rokah.

Z njim so si delavci večinoma kupovali nove gospodinjske aparate, vračali posojila, si privoščili dopust ... Kdo bi takrat razmišljal o solastništvu tovarne. Potem so prišli časi, ko je delavca zanimalo, kdaj bo plača in če sploh bo, ali bo imel naslednji dan še delovno mesto, ker se je lastnik odločil, da je tam delovna sila predraga in se velja preseliti kam drugam.

Zdaj, ko so se razbile iluzije, pa je spet moderno govoriti o solastništvu in soupravljanju delavcev, še več, celo o zadružništvu. Po zgledu uspešnih tujih delavskih kooperativ, čeprav se pri nas še ne ve natanko, kako do njih in kaj naj bi te konkretno pomenile. Mogoče pa bo Ajdovcem uspelo. V občini, kjer se župan bori proti interesom (vele)kapitala s kombinacijo socializma in podjetništva in vidi razvoj v ustvarjanju delovnih mest z visoko dodano vrednostjo in v visoki tehnologiji, ne pa v odpiranju delovnih mest, kjer “se meša megla”, je vse mogoče. Če bo županu uspelo prepričati zaposlene v Fructalu, da bodo s svojimi nekaj sto evri plače še nekaj let odplačevali nakup delnic podjetja zato, da to ostane v domači lasti, da se v Ajdovščini ohranijo delovna mesta in spodbudi razvoj enega od stebrov gospodarstva, se bo morda na Primorskem rodil novi slovenski gospodarski model, ki ga zadnje čase tako vneto iščemo. Ali pa bo nastal le še en vzorec, za katerega nihče ne bo natanko vedel, s čim ga zapolniti.