Narava vrača udarec

Silovitosti neurij, ki so prejšnji teden divjala marsikje po Sloveniji, pri nas do zdaj večinoma nismo bili vajeni. Podobne prizore smo gledali ob večernih poročilih z drugih koncev Evrope ali sveta, zraven pa kaj grickali, pljuckali in zmajevali z glavami, češ, ubogi ljudje, mi pa udobno pogreznjeni v novo sedežno garnituro, ki jo je bilo treba zamenjati, ker smo se naveličali barve prejšnje.

V Italiji, Nemčiji, na Balkanu so postali podobni prizori že nekaj običajnega, pri nas pa so posamezni primeri - zemeljski plaz tu, kot jajce velika toča tam - nakazovali, da ne bomo izvzeti. Suša, ki je lani pustošila po Sloveniji, ni tako “televizična”, ker suha zemlja ne kriči, ne grmi, bobni, ampak le tiho ječi. V svetu, kjer je materialno že zdavnaj prevladalo nad duhovnim in kapital nad zdravo pametjo, je dvanajst centimetrov debela toča tista, ob kateri se resno zamislimo. Avtomobili morajo plavati v blatni, neobvladljivo narasli rečici, da nas, otopele od vseh impulzov, ki jih dan za dnem srkamo z zaslončkov, pripravi do tega, da pobulimo in rečemo: “Ma, ku grozno!”

Žal se bo morala mati zemlja verjetno enkrat zares močno stresti, da bomo poštekali, da tako ne gre, da drvimo v napačno smer, da nenehna rast ni mogoča, ker v naravi tega ni. Pika.

A nam vseeno ne pomaga. Vseeno pustimo, ko nas ni v prostoru ali čez noč, odprto klimo, ker se tudi temperatura seveda vse bolj dviga, naši televizijski novinarski kolegi pa prav tekmujejo, kdo bo 'prijavil' višjo najvišjo izmerjeno vrednost. Tja do 48 stopinj so na jugu Evrope že prišle napovedi, tako da bomo vajeni in pripravljeni in bomo sprejeli tudi 63 stopinj Celzija, ko bo do tega prišlo, ali kako? In če človek le za kratek čas obišče katerega od družabnih omrežij, vstopi v svet tisočerih fotografij in videov s plaž, hotelov, apartmajev in lokalov ob Sredozemskem morju. Vsi supajo in glisirajo, se potapljajo in bašejo z ribami in hobotnicami ali pa grizejo v gore z najnovejšo opremo in gonijo električna kolesa, ki so vse prej kot zelena.

Narava je s prvimi znaki, da bo treba izstaviti račun za tako početje, za vse to udobje, ki si ga privoščimo v vse krajših obdobjih prostega časa, saj večji del časa delamo, da nekateri, ki jih niti ne poznamo, kujejo dobičke, začela že pred časom, a ne razumemo. Zato s svojim trkanjem na vrata naše vesti nadaljuje, a je še vedno ne slišimo. Minuli teden je prišel na vrsto velik del Slovenije, kje in kako bo narava udarila naslednjič, lahko samo ugibamo. Rešitve najbrž ni, ker smo izgubili stik z zdravo preteklostjo in nas je zastrupila gonja po “še in še več”. Ker hočemo ves čas boljše in večje in lepše ... Žal se bo morala mati zemlja verjetno enkrat zares močno stresti, da bomo doumeli, da tako ne gre, da drvimo v napačno smer, da nenehna rast ni mogoča, ker v naravi tega ni. Pika.