Naravo na oblast!

Narava je najboljša učiteljica. Stroga, a pravična. Ta zlajnani rek drži kot pribito, pa če nam je to všeč ali ne. Si torej lahko z naravo pomagamo tudi iz krize, iz katere Slovenija že dve leti mrzlično, a čedalje bolj neuspešno išče izhode?

Vsekakor. Kar nekaj naravnih zakonov bi lahko koristno uporabili tudi v ekonomiji in v načrtovanju prihodnosti. Za začetek bi lahko pogledali, kako rastejo rastline. Najprej na stari rastlini dozori seme. To je prvi pogoj za novo rastlino. Da iz semena zraste nova rastlina, potrebuje prst (lahko tudi vodo), da v njej požene korenine. In potem potrebuje še svetlobo, toploto in hranila. Če ene od teh stvari ni dovolj, se rast zaustavi ali celo prekine. Preprosto.

Podobno bi moralo veljati za gospodarstvo: da zaživi novo podjetje, je najprej potrebna ideja, za rast potrebuje surovine, delavce, kupce ... Če nečesa zmanjka, se rast ustavi ali prekine.

Res? Kje pa! Podjetja si izmišljajo ljudje. In ker smo najpametnejša bitja na tem planetu, smo si izmislili tudi nekaj zelo zvitih finančnih mehanizmov. Po zgledu posojanja moke sosedi smo si izmislili posojanje denarja. Dokler je šlo za dan ali dva, mesec ali tri, dokler je šlo za majhne vsote, ki jih je posojilojemalec lahko vrnil, se je večinoma še izšlo. Ko pa je postalo zadolževanje način življenja večine državljanov, podjetij, ustanov, občin in držav in so se vsi začeli zadolževati za leta vnaprej, ne da bi dolg lahko vrnili, smo se znašli v nerešljivi situaciji.

V naravi do tega sploh ne bi prišlo. Ste že kje videli rastlino, ki bi premagala sušo tako, da bi črpala vodo iz naslednje pomladi? Ali orla, ki bi naenkrat pojedel kar dvajset zajcev? Kje pa! Rastlina v suši odvrže nekaj listov, zaustavi rast in počaka na novo deževje, orel pa poje samo toliko, kolikor potrebuje. In če nima, si ne sposoditi pri sosedu. Je pač lačen. Kruto, a pošteno.

Ljudje smo sicer socialna bitja in si z medsebojno pomočjo lahko pomagamo prebroditi krajšo sušo ali pomanjkanje zajcev. A vse to je mogoče početi samo dotlej, dokler je kaj prelagati iz ene vreče v drugo. Ko je tista za posojanje prazna, iz nje ne moremo posojati več. Ali pač? Naša največja banka počne prav to, kar je po vseh naravnih - in tudi ekonomskih - zakonih nemogoče: čeprav nima denarja, ga še kar posoja. Tudi takim, ki ji ga ne bodo vrnili.

Narava bi z njo že davno opravila.

Tudi z našo državo, ki že tretje leto zapored porabi dve milijardi evrov več, kot nabere v državnem proračunu. In kaj država stori? Nič. Potisne glavo še globlje v pesek, da ne vidi, kako se širi puščava okrog nje. Da ji je lažje, da je peska dovolj za čez oči in še čez, ji pomagajo še vsi zagovorniki socialne države, ki dobivajo plačo iz tega državnega proračuna. Tako družno premetavajo zrnca z enega kupčka na drugega; vse tiste, ki bi radi odkopali pesek, pod njim našli vodo in zemljo ter posadili nove rastline, pa obtožujejo, da jim kradejo socialno državo.

A bi se bilo bolje vprašati, ali ne kradejo prav oni tistim, ki iščejo vodo.