Naredi si sam

V Šmihelu, kjer se je pred trinajstimi leti sprožil zemeljski plaz, so se vse do zdaj premikala predvsem tla oziroma razpoke na hišah. No, pred kratkim so se vendarle začela sanacijska dela. Po že večkrat videnem ali slišanem scenariju so se, dokler je nad vsem skupaj bdela država, nabirale le gore papirja in projektne dokumentacije na temo “kako pristopiti k odpravi neljubega zemeljskega zapleta”.

Ideja o pilotni steni, težki dva milijona evrov, je obvisela v zraku. Iz vsega skupaj ni bilo do zdaj še nič, le veliko denarja je šlo za projekte, ki zdaj polnijo predale v pisarnah. Za t. i. monitoring (kar se zelo strokovno in oh in sploh sliši) in pripravo dokumentacije je šlo več denarja, kot ga bo šlo za ureditev mreže drenažnih kanalov, ki je v teku in so se je na novogoriški občini lotili na lastno pest in interventno. V nasprotnem primeru bi lahko še kar trajalo.

Žal je v naši državi še vedno oziroma iz dneva v dan bolj tako, da je vse več stvari in posegov, ki bi jih bilo mogoče narediti v lastni režiji in relativno enostavno, prepovedano delati. Zakaj? Zato ker bi s tem ne hranili požrešnega birokratskega aparata, ki se zapleta v svojo zakompliciranost, da na koncu še sami uradniki ne znajo raztolmačiti zadev, ki so jih izumili.

Plaz v Šmihelu se je sprožil leta 2001 in se takoj uvrstil med plazove velikega obsega. Država je kasneje zaradi nestabilnih tal domačinom prepovedala delati kar koli, kar zahteva gradbeno dovoljenje. Po občinski intervenciji naj bi se razmere v Šmihelu, kjer je ogrožen cel zaselek, toliko uredile, da domačinom ob vsaki seriji dolgotrajnejših nalivov ne bo več treba trepetati. S tem naj bi se prebivalcem vasice nad Vipavsko dolino končno izboljšale razmere za bivanje na tem območju.

Linija med še dopustnim in nedopustnim “naredi si sam” načinom dela je tanka. Na novogoriški občini so iznajdljivo izkoristili možnost za pomoč ljudem v stiski. In to je edino, kar šteje.