Naša super (h)rana

Sobotno popoldne, preživeto na Opčinah, s polnim prtljažnikom pašte, riža, pralnega praha, olja v petlitrskih plastenkah in parmezana. In z nekaj privarčevanega denarja. Sliši se, kot dobri stari šoping iz 80. let, ko smo po dobrine, ki jih v ranjki državi ni bilo, ali pa so bile bistveno dražje, romali v italijanske obmejne eldorade. Le da je ta sobotni nakup v resnici nastal konec leta 2021.

Preden se začnemo spraševati, ali se nam spet ponavlja zgodovina nakupovanja cenejše hrane pri sosedih z bistveno boljšim življenjskim standardom, je vendarle treba prevetriti nekaj podatkov. Slovenska gospodinjstva so lani za nakup hrane in brezalkoholnih pijač v povprečju porabila nekaj več kot 300 evrov na mesec. Povprečna italijanska družina za hrano odšteje okrog 460 evrov mesečno.

Cena, ki jo plačujemo za slaba živila, je dejansko precej višja od tiste, ki jo plačamo ob nakupu na blagajni. Včasih je celo tako visoka, da jo plačamo z zdravjem in življenjem.

Bolj na mestu je torej vprašanje, zakaj naši sosedje za hrano odštejejo več, če verjamemo, da je ta prek meje cenejša.

Očiten odgovor se seveda ponuja v standardu, ki je v Italiji seveda višji od slovenskega. Povprečna italijanska bruto mesečna plača je lani znašala 2442 evrov, slovenska okvirno 1760 evrov. Iz česar izhaja, da si prvi lahko privoščijo bistveno več.

Vendar v obzir lahko vzamemo tudi drugo, povsem verjetno tezo. Danes po mnogih evropskih državah o nakupnih navadah ne odloča več le cena, pač pa tudi dejavnik, ki ga Slovenci v predosamosvojitvenem času skoraj nismo poznali. To je možnost izbire različnih vrst prehrambenih izdelkov v različnih trgovinah po zelo različnih cenah. In tudi različne kakovosti.

Če je bila v času jugoslovanskega socializma ponudba na trgovskih policah, kot pravi agrarni ekonomist Aleš Kuhar, unificirana, se danes srečujemo s prehranskim razkošjem. Kar pomeni, da prehrambeni izdelki izstopajo, tako v pozitivno kot negativno smer. Na policah je poleg povprečnih tudi vrsta prehranskih delikates, po drugi strani pa tudi prehranskih smeti.

Čeprav te izdelke ločuje vrsta dejavnikov - od sestavin, okusa, dodatkov - običajno najprej opazimo ceno. Seveda bi bil to ob življenjskemu standardu, vsesplošnem dvigovanju cen in ponekod očitni revščini lahko zelo privlačen argument za pojasnjevanje naših nakupovalnih navad.

Ki pa ne drži. Cena, ki jo plačujemo za slaba živila, dejansko ni tista, ki jo plačamo ob nakupu na blagajni. V resnici je precej višja in mnogokrat zajema stroške zdravljenja različnih obolenj kot posledice slabih prehranjevalnih navad. Včasih je celo tako visoka, da jo plačamo z zdravjem in življenjem.