Naše? Njihovo?

Če so lokalne volitve še zaobšle Koper, to še ne pomeni, da Koprčani ne spremljajo mešanja kart na vrhovih lokalne politike. Dogajanje pri sosedih je vedno zanimivo, saj lahko odločilno vpliva tudi na počutje v lastni hiši.

Vsekakor pa Koprčanom v čakanju na odločitev ustavnega sodišča, ki bo državnemu zboru povedalo, kje bo v prihodnje kdo volil na Koprskem, ne more biti v poseben ponos, kako njihov župan v slalomu med sodnimi pozivi tudi v podaljšku svojega drugega mandata kadrira v sosednjih občinah. V zmagovalnem naletu še v kampanji prejšnjih volitev je pojem naše (Koper je naš) zmagovalno razširil tudi na Piran in Izolo. Toda za kratko, saj sosedove prevlade v lastni hiši ne dopušča noben razsoden gospodar. Tako so se prevladi iz Kopra zelo hitro uprli v Izoli, kjer si ime koprskega župana danes sposojajo predvsem pri zapletanju lastnih razprtij. Te so predvsem izraz nemoči trenutno vodilnih, ki še vedno mislijo, da je Izola njihova. Pa jim počasi vseeno polzi iz rok, saj koprski župan pač ne more biti kriv, da se izolski bolj kot z domačini obdaja z vse številnejšimi priseljenci v mesto. Zadnje napade na Koper, češ da Izolanom zapira cesto, pa si je lahko izmislil le tisti, ki z realnostjo sobivanja v Istri nima veliko skupnega.

Tako kot v Izoli bodo volilci v nedeljo na preizkušnji tudi v Piranu, kjer imajo mnogi čez glavo Kopra v njihovem zeljniku. In kljub temu si je prvi piranski mož dovolil, da mu njegov nekdanji bolnišnični pacient zdaj sestavlja posadko, ki naj bi rešila po prvem krogu volitev potapljajočo se našo (pardon, njihovo) barko. Razkrito Popovičevo kupčkanje s poraženci prvega kroga volitev v Piranu je nenavadno in razkriva pravega dirigenta na Tartinijevem trgu.

Popovičeva prisotnost vsepovsod kaže na njegovo izrazito predvolilno samozavest v domačem kraju. Na vest koprskih volilcev pa bi lahko odločilno vplival odgovor na vprašanje: ali bo Ankaran še naprej njihov ali bo treba tudi tja namestiti kakšnega našega.