“Naše” in gobe

Začelo se je spontano, skorajda iz obupa nad nemočjo vplivanja mimo dotedanjih veljakov. Pred osmimi leti je v županski tekmi Boris Popovič, kot predstavnik nove stranke Koper je naš, premagal otopelega kandidata Socialnih demokratov Dina Pucerja. V Kopru je zavel nov veter, tudi apetiti lokalno zamišljene stranke so hitro zrasli, a v naslednjih letih tudi postopno usahli.

Na krilih Popovičeve zmage je zrasla visokoleteča Slovenija je naša, ki pa si je kljub nekaterim medijsko izpostavljenim simpatizerjem na parlamentarnih volitvah 2004 polomila peruti. Na volitvah čez štiri leta je sploh ni bilo več, vmes pa je izgubila tudi evropske volitve. Energija “našega” je nato spet šla v lokalne pore, po scenariju iz Kopra pa je na volitvah 2006 odnesla tudi levosredinsko oblast v Izoli in Piranu. So se pa “naše” lovke spet tudi opekle, in sicer pri poskusu naskoka na del Krasa in Brkine.

Kljub osladnemu leporečju o medsebojnem sodelovanju se je to najprej končalo v Izoli, kjer je Tomislav Klokočovnik hitro nehal prikimavati Popoviču. Ker koprski župan ni razumel sporočila, se je v Izolo podal še na predčasne volitve poleti 2008, a si je z nastavitvami iz nadstranke Slovenija je naša le dokončno polomil zobe. Spreobrnjena Izola je naša pa je z županom preživela le do minule nedelje, ko so volilci Klokočovnikov mandat nagradili z zamenjavo z njegovim protikandidatom. Podobno usodo je doživel tudi župan stranke Piran je naš. Tomažu Gantarju je pri porazu na pomoč priskočil tudi koprski župan, ki se je pred drugim krogom volitev v Piranu kar sam lotil političnega trgovanja, kar pri volilcih ni ostalo neopaženo.

Od vsega “našega” je tako na vrhu preživel le še Koper je naš. V pričakovanju zapoznelih volitev, ki jih bo zaznamovala odločba ustavnega sodišča o Ankaranu, njegov prvak volilce agresivno nagovarja z gradbenimi stroji po vsem mestu in sadi nove palme. In kam bodo volilci posadili njega?