Nasmehi

Na trenutke se mi je že zdelo, da so življenje samo še avtomobili, bankomati, mobiji in položnice. K sreči je v Kopru gostovalo beograjsko gledališče Atelje 212 z Glembajevimi, ko se mi je prvak makedonskega narodnega gledališča Nikola Ristanovski po novinarski konferenci takoooo nasmehnil, da sem se v hipu spomnila, kaj življenje pravzaprav je oziroma kaj ga dela, da je.

Da o nasmehih v svojem življenju ne bi premišljevala, to bi bila res velika laž - o nasmehih svojega najdražjega razglabljam že skoraj štirideset let in verjetno bom porabila zanje še kakšen dan tega enkratnega življenja -, a brez prej omenjenega makedonskega nasmeha skoraj zagotovo nikoli ne bi tega premišljevanja dvignila na nacionalno raven.

Gospod Ristanovski je zares šarmanten moški, duhovit, izobražen in nadarjen, posledično mu torej samozavesti nikakor ne more primanjkovati. Zato tudi njegovega nasmeha ženska nikakor ne uspe spregledati. Kajti, skušajmo biti pravični, nekaterih nasmeškov niti ne opazimo niti si jih ne zapomnimo.

A ostanimo na isti ravni. Zakaj se ti nasmehnejo Ristanovski, Rade Šerbedžija, pred leti tudi Ljubiša Samardžić (ne prezrite, pred leti!), niti pod razno pa se ti ne bodo nasmehnili slovenski dramski in filmski prvaki? Ker se s temi zadnjimi že nekaj let srečujemo in poznamo?

Argument ne vzdrži. Z Radetom se občasno srečujeva že dvajset let, pa se vsakokrat znova potrudi raztegniti usta. Ne da bi se pri tem tresel od strahu, da se bom morda že naslednjega dne hotela poročiti z njim.

Moji dragi sonarodnjaki so namreč v nasmeških zelooo stiskaški, pravcati skopuhi. Kot bi se resnično bali, da si bomo z njimi zaželele otroka, če bodo z nasmehom za en sam samcat hipec pokazali, da so opazili, da smo ženskega spola.

Niže od Kolpe namreč moški komunicirajo z žensko, ne z nevtrumom, in to je jako prijetno. In zelo naravno.

Marička, koliko kakovostne robe se izlije v možganih!

Še goveja juha, ki se kuha tako rekoč sama, je boljša, dišijo rjuhe in v kopalnici so rože!

Ob silni razumnosti, ki menda krasi ta moški svet pod Triglavom, se mi zdi ta rezerviranost, distanciranost, zapetost (v resnici pa gre po moje za čisto druge reči), prav nerazumna.

Kolateralno škodo nosijo navsezadnje oni.