Natrgana tetiva

Slovensko zdravstvo poka po šivih. Tudi mnogi, ki doslej izgube niso poznali, ob devetmesečju prižigajo alarm. Razmere kličejo po ukrepih in krepijo ugotovitev, da tako razvejane dejavnosti (za vse, povsod, brez doplačil) zdravstvo ne zmore več. Kje, komu, koliko vzeti, pa je občutljivo politično vprašanje, ki lahko v splošni krizi sproži strahovit srd ljudi ...

Bilanca poslovanja zdravstvenih zavodov je črna. Globoko pod vodo sta oba klinična centra, onkološki in inštitut za varovanje zdravja (IVZ), vseh devet regijskih bolnišnic (prednjačita izolska in šempetrska), glavnina specializiranih bolnišnic (častna izjema je postojnska), več kot desetina zdravstvenih domov (tudi izolski). Nekateri imajo izgubo le zaradi obnove stavbe (Sežana) in zato, ker so opravili več dragih posegov (tudi dosedanji paradni konj - bolnišnica Valdoltra).

Kako ukrepati, je že leta pravo hamletovsko vprašanje. Kot vroč kostanj si ga podajajo nacionalna zdravstvena zavarovalnica (ta znižuje cene storitev, država ji občasno pomaga z dodatnim denarjem), izgubarji (zanje dodatnega denarja nimajo ne občine ne država) in zdravstveno ministrstvo (to že leta zamuja s sistemskimi ukrepi za vzpostavitev reda in celovitih, enotnih meril).

Zdaj je tetiva na finančnem loku slovenskega zdravstva že tako natrgana, da bo ob poku v sesutje potegnila prav vse. Preprosta pamet pa se sprašuje, zakaj (zakaj tako dolgo) so ustanovitelji ustanov (bolnišnic in klinik država, zdravstvenih domov občine) izgubo sploh dopuščali?

Vsi ministri, tudi Gantar, trdijo, da je izguba nedopustna. Od direktorjev terjajo racionalnejše delo in varčevanje, ki ne bo škodilo bolnikom. Mnogi direktorji so doslej delali dokaj po svoje, ceno dela pa je krojila zavarovalnica. Že leta zdravstvu primanjkuje sposobnih menedžerjev; kjer so, je izguba minimalna ali je ni.

Krivda je torej deljena, čas neizprosen, tetiva pa povsem napeta ...