Nauki evrovolitev

Prve od letošnjih volitev so za nami, izide lahko vzamemo kot indikator nekaterih trendov v Sloveniji.

Prvič, konsolidacija desne sredine je dejstvo, s katerim bo treba računati tudi na parlamentarnih volitvah. Po obdobju pred 15 in več leti, ko je leva sredina v Sloveniji zmagovala serijsko in se vodilni politiki desnice videti niso mogli, je nastopila faza kolikor toliko konsolidirane desnice, ki je včeraj pobrala precej več kot polovico slovenskih mest v evroparlamentu.

Drugič, novi projekti v Sloveniji tradicionalno uspejo nagovoriti približno desetino elektorata. Izjema je bila Jankovićeva PS, ki pa je zgodba, ki se - tudi sodeč po izidu na včerajšnjih volitvah - klavrno končuje. Tokrat je vlogo novega obraza odigral Igor Šoltes, pred njim Gregor Virant, še pred njim Gregor Golobič, vsi so pod firmo novih obrazov z novo politiko prepričali približno enak odstotek ljudi. Žalostni zaton Golobiča, Jankovića in Viranta slovenskega volilca ni izučil, tokrat je priložnost dobil Šoltes. Trajala bo, dokler iz omar ne bo padel prvi okostnjak in dokler ne bo sklenjena prva kravja kupčija. Če in ko mu najdejo kakšno skrito lastništvo ali kakšna čudna nadomestila, bo zgrmel in si verodostojnosti zlepa ne bo povrnil. Za vse pa bo bolje, če do tega sploh ne pride.

Tretjič, sedanje vladne stranke so si v nepolnih treh letih od zadnjih volitev uspele popolnoma uničiti vpliv: Virantova stranka se je uvrstila nekam pod eksperiment, imenovan Sanjska služba, pod Piratsko stranko in pod Solidarnost. Pozitivna Slovenija je osvojila le malo več glasov od političnega start-upa Združene levice, SD pa se je v parlament uvrstila za las. Popoln polom.

In četrtič, nizka udeležba kaže na zasičenost ljudi s politiko, za katero sodijo, da jim je odtujena. Primer: ko so včeraj iz Ljubljane poročali o niti četrtinski udeležbi, sta v Senožečah o usodi vetrnic glasovali dve tretjini upravičencev. Rabimo še bolj jasen pokazatelj?