Navdih za generacijo

S štirimi medaljami z olimpijskih iger se je slovenski šport vsaj do konca leta najbrž ubranil krčenja pri naslednjih varčevalnih ukrepih, a spomini na lepe in uspešne londonske dni bodo kmalu minili. In tedaj bo tudi šport prišel pod sekiro finančnih načrtovalcev razdeljevanja družbenega premoženja (beri: proračuna), kar seveda ni nič narobe, saj je tudi športna sfera del družbe in mora deliti njeno usodo. Ampak cum grano salis in z občutkom, saj bi bilo kanibalsko zatreti nekaj, kar je uspešno. Kaj se nam lahko potem zgodi, je zgovoren primer držav, ki so se s krizo spopadle dve ali tri leta pred nami. Grčija, ki je morala zmanjšati pomoč vsem “nepotrebnim” dejavnostim, je v Londonu osvojila zgolj dve bronasti medalji, nekdanja športna velesila Španija pa le tri.

Slovenski iztržek na včeraj končanih igrah 30. olimpijade je nad pričakovanji. Pa ne gre samo za število medalj, ampak zato, da je bila Slovenija s svojim športom na največjem svetovnem dogodku opazna. To, da so vrhunske uvrstitve osvajali veterani, ni toliko pomembno, predstavlja zgolj opomin za OI v Riu. Primorski delež je nekoliko nižji kot na prejšnjih OI in manjši od pričakovanj, a se je s tem zgolj v praksi pokazal splošni trend, po katerem se pomen in vpliv Primorske v Sloveniji na vseh možnih ravneh zmanjšujeta.

Prava zmaga za slovenski šport pa bo, če bo tudi doma uspel uresničiti glavno geslo londonskih OI: Inspire a generation (Navdahnite generacijo), s katerim so organizatorji želeli navdušiti mlado generacijo za šport ali vsaj spoštovanje olimpijskih idealov: sodelovanja, ferpleja, solidarnosti, enakopravnosti med rasami, narodi, spoloma …

Sporočilo je namreč jasno: prihodnost pripada mladim. In to velja tudi za Slovenijo. Pri nas se menjava generacij med športniki pravkar dogaja, med športnimi funkcionarji je napovedana in ker je šport znanilec družbenih sprememb, pomeni, da se bo tudi v slovenski družbi in politiki v nekaj letih zgodila menjava generacij.