Navidezni dogodki

Že tedne nas mediji oskrbujejo s informacijami, ki jih pridobivajo na tiskovnih konferencah posameznih politikov in strank. Tako lahko vidimo dobro zrežirane dogodke, na katerih politiki in novinarji ustvarjajo občutek, da so tiskovne konference dogodek, vreden medijskega poročanja. Da so novica, ki jo je vredno objaviti, dodatno spremljati, komentirati in iz nje izpeljevati cel niz novih dogodkov.

Tiskovne konference pa so po svoji naravi navidezni dogodki, brez stvarne novičarske vrednosti. Gre za sintetične novice, katerih produkcija ima za cilj polnjenje medijskega prostora.

Fenomen vzpona psevdo dogodka je prvi opisal ameriški zgodovinar Daniel Boorstin v knjigi The Image - A Guide to Pseudo-Events in America (1962), sklicujoč se na vse večjo prisotnost podob v političnem življenju. Po Boorstinu gre za dogodke, ki obstajajo izključno zaradi medijske prisotnosti in medijske pozornosti - gre za dogodek, ki je ustvarjen za medije. Iz tega seveda sledi, da poročanje o navideznih dogodkih ni novinarstvo, ker ne spoštuje temeljnih postulatov novinarskega poklica.

Navidezni dogodki obstajajo zaradi navideznega novinarstva (novinarjev), žal pa, proizvajajo zelo vidne posledice v javnem prostoru. Kako lahko prepoznamo navidezne dogodke? Gre za dogodke, ki so vnaprej zrežirani in imajo jasno določene dramaturške in dramatične učinke. V takšne dogodke so vpletene osebe, ki imajo v javnem prostoru določeno prepoznavnost. Ta prepoznavnost ni posledica dejanj ali delovanja tistih, ki so “prepoznani”, ni rezultat njihovega udejstvovanja v javnem življenju, ki prinaša dobro večini, ampak gre samo za sposobnost krotenja in upravljanja medijskega zanimanja.

Navidezni dogodki so zanimivi po svoji formi in ne vsebini. Zanimivost, še ena iznajdba novinarskega jezika današnjega časa, pa lahko označuje marsikaj. Pomislimo, kaj pomeni, če rečemo, da so ljudje ali pa družbena dogajanja zanimiva. Kaj določa njihovo nasprotje - nezanimivost, dolgčas? V času komercialnih medijev in njihove zabavljaške naravnanosti je prav zanimivost tista točka, ki določa prag za vstop v medijski prostor. Zanimivi lahko hitro animirajo medijsko pokrivanje - njihove izjave običajno postanejo novica dneva. So kot dober oglas - kratki, gledljivi in hitro zapomljivi. Možno jih je uporabiti kadarkoli in za karkoli. Imajo sposobnost, da privabijo medijsko pozornost in jo zadržijo toliko časa, kolikor se le da. Njihovo nasprotje so “nezanimivi” ljudje. Pri njih ni pomembno, kaj in kako naredijo. Dovolj je to, da so dolgočasni, nerazumljivi, da govorijo o stvareh ali pa na način, ki nikogar ne zanima, niso sposobni svojih stališč “skrčiti” v nekajminutno zvočno in vizualno sporočilo. Nezanimivi ljudje nimajo ustrezne podobe, ne poznajo značilnosti javnega nastopanja, nimajo slogana in ne znajo prodajati sami sebe. To je politika medijskega spektakla.

Mediji popularizirajo politike, vodijo njihove “vojne”, slavijo in soustvarjajo njihove zmage in poraze. Politične novice so vse bolj režirane in dramaturško oblikovane kot razvedrilo. Navidezni dogodki so vnaprej napovedani in za sodelovanje na njih novinarji prejmejo vabilo. Vabljeni so, da sodelujejo v vnaprej zrežiranem dogodku, in odigrajo svojo vlogo. In milijoni gledamo sence senc in v njih vidimo vsebino; gledamo prizore, situacije, dejanja, menjave, krize, dokler se nam ne utrudijo oči, je nekoč zapisal Raymond Williams. V tem medijsko-političnem spektaklu, sestavljenem iz številnih navideznih dogodkov, so državljani obsojeni na vlogo pasivnega spremljevalca in glasovalca. Iskreno povedano, tisti, ki oddajo svoj glas za izbiro zmagovalca resničnostnega šova, imajo večji vpliv na njegov potek, kot ga imamo volivci na izbiro vlade.